| iz arhiva Wednesday, 11 May 2011 13:13 | ||||||
| DEATH ANGEL: IZ MRTVILA V LUČ NOVEGA ŽIVLJENJA taken from ROCK HARD 10 SECIRNICA: tokrat malce drugače, z besedami Marka Osegeude Kako najti dovolj močne besede, s katerimi lahko človek opiše pristnost in energijo thrash metala, ki se je od osemdesetih let dalje dodobra zagrizel v obličje glasbenega sveta ter marsikomu dal smisel za obstoj ter osnovne gradnike za konstituiranje klene nepopustljive identitete? Imena titanov, kot so Exodus, zgodnja Metallica, Megadeth, Anthrax in cela paleta derivatov scene iz obalnega območja San Francisca je tisto, kar je v srca in misli vklesalo z velikimi gromkimi črkami smisel in pomen Bay Area Thrasha, scena pa ne bi bila ista, če jo ne bi sooblikovali tudi zelo nadarjeni veterani Death Angel. Ko so prvič prišli na obličje sveta, da bi iz srca iztisnili svoje odtenke krvave sle po glasbenem izrazu, se je pisalo leto 1982. Prva doba življenja ter izguba mladosti je trajala devet let, nakar je sledila desetletna koma in odsotnost z obličja sveta. Z novim tisočletjem se je povrnila iskrica življenja ter zanetila nov utrip prenovljene, prerojene in nenasitne zveri, ki je doslej za pas obesila skalpe poslušalcev in ljubiteljev do sedaj šestih plošč. Med prvo in zadnjo zeva prepad razlik, ki pa ima en kupen imenovalec – srčnost ter željo po še. Neumornost in neusmiljeno koncertno garanje jih je po Thrashfestu pripeljala tudi na vnovični obisk Ljubljane na samostojni koncertni poti ter pod okriljem vzhodnoevropskega obleganja odrov v podporo albumu Relentless Retribution, samo za nas pa si je pred maratonskim večernim nastopom vzel čas karizmatični vokalist ter snovalec besedil legendarne zasedbe, dolgodredi pevec Mark Osegueda.  Najprej bi vam želel izreči toplo dobrodošlico ob tako skorajšnji vrnitvi na slovensko prizorišče. Koncert na Thrashfestu je marsikomu razčesnil glavo, sedaj pa se vračate na nekoliko manjši oder, a v maniri, kot se mora staro thrasherska glasba servirati publiki – brez nepotrebnega blišča ter tratenja energije za nepotrebno pirotehniko ter lučke. Kako pa ste doslej dojeli tukajšnjo publiko doslej?Mark Osegueda: Ne najdem besed, s katerimi bi opisal kako zelo mi je všeč tukaj, tako bi se najprej želel zahvaliti za vnovično povabilo semkaj. (smeh) Vsakični obisk tukaj mi (in nam) je v res iskreno veselje. Nastopi tukaj so bili vedno nekaj posebnega – od Metalcampa pa do nastopa na Thrasfesta ali pa klubski nastop tukaj davnega leta 2004 – vedno srečujemo ljudi, ki so res zelo strastni pri uživanju in sprejemanju glasbe. Mislim, da glasbi prisluhnete vedno iz pravih razlogov in tako tudi razumete in dojemate, da se preigravanja in izvajanja te glasbe lotevamo tudi mi iz pravih razlogov, tako je lahko vez med vami in nami pristna in trdna. Nocoj si tako lahko obetate res poseben nastop, saj je bil Thrashfest v svoji formi prisilno kratek, na voljo nam je bilo le 25 minut, danes pa boste videli kako zveni koncert, ko imamo na voljo povsem samostojen headline nastop, ki bo, garantiram vam, dolg in pester, mi pa bomo dali res vse od sebe!  Kako uspešna pa je bila dosedanja kupacija vzhodne thrasherske fronte – kaj je tisto, s čimer boste zasnubili še neosvojene publike? Lahko navržete kakšne posladke za naše bralce?Mark: Deležni boste čiste umazano grobe energije, ki jo bomo z odra zlivali v polni meri, obenem pa boste slišali koncertni set, s katerim se bomo lažje predstavili v polni meri in kot skupina, ki je doživljala notranjo evolucijo v vseh teh letih, kar pa nam ni dano na voljo na zgoščenih kratkih koncertnih nastopih. Že na celi dosedanji turneji predstavljamo zelo dolge liste skladb in publika se je na to res neverjetno odzvala, zato komaj čakamo na še več tega tukaj na Metelkovi. Ljubimo to mesto! Imeli smo nekaj prostega časa za potep po mestu in res je božansko brskati po skritih kotičkih tega prečudovitega mesta, občutiti prepredenost starega mestnega jedra z rečno strugo … Res sem zelo vesel, da smo vnovič tukaj!
Ko si že omenjal evolucijo skupine: ko govorimo o razvoju Death Angelov govorimo pravzaprav o enem glavnih praporov Baya Area thrasha in vaš vstop med elito sedaj res legendarnih skupin sovpada s časom, ko se je ta res izjemna glasbena zvrst šele oblikovala ter sejala med množice. Kakšna je bila pot doslej? Kako so se spreminjale ideje? Se lahko kar konkretno sprehodiva po vaši časovnici od samega začetka leta 1984 in greva po vseh konkretnih studijskih izdelkih? Kot prvega bi izpostavil kar demo posnetek, ki ste ga skovali z Metallicinim solističnim mastermindom Kirkom Hammettom. Kako je sploh prišlo do sodelovanja? DEMO: 1983 – Heavy Metal Insanity Demo posnetek pa je pripeljal do podpisa pogodbe z založbo Enigma ter do pravega polnokrvnega albumskega prvenca. Pa povejva kakšen je bil koncept ter kakšna je kemijska struktura plošče The Ultra-Violence leta 1987.
Mark: Absolutno! Po prvencu smo imeli za seboj že obilico turnejskih nastopov. Po The Ultra-Violencu smo prvič celo leto neprekinjeno koncertirali po vseh kotičkih ZDA in po vrnitvi domov je bilo jasno, da smo se vsi razvili in izboljšali kot glasbeniki. Bili smo od nekdaj odprti za različne glasbene zvrsti, tedaj pa je napočil trenutek, da spišemo obilico novih skladb, ki bi razširile spekter zvokov v našem glasbenem besednjaku ter v besedišču celega thrasherskega žanra, ki je bil res neposreden in »straight forward«. Mislim, da nam je uspelo vtkati teksture tako funka kot U2 elementov s skladbo Bored v vse skupaj. Tedaj smo bili fani skupine U2 in sam sem jih koncertno izkusil na njihovi neverjetni turneji The Unforgettable Fire in to se je zgodilo prav v času, ko smo začeli s pisanjem albuma Frolic. Popolnoma me je odneslo in vse navdušen sem sklenil z U2 zvoki okužiti vse v skupini. Takrat smo bili še na kasetnikih in presnel sem jim album War, pa ploščo The Unforgettable Fire, katerima so vsi kmalu podlegli in Bored je bil logična posledica. Z Robom (Cavestanyjem, kitaristom op.p.) sva skupaj gulila šolske klopi, občasno pa sva skupaj špricala šolo, da sva pisala in ustvarjala skladbe za Death Angel, občasno pa skladbe za golo zabavo. Skladba Bored ni bil nikoli mišljena kot del našega Death Angel repertoara, saj sva jo z Robom napisala kot zafrkancijo. Srednja šola je imela svojo radijsko postajo, ki je bila kot učilnica, v kateri so se učenci učili radijskega oddajanja in dela, postaja pa je svoji majhnosti navkljub privlekla neverjetno število poslušalcev in je prerasla v pravo rockovsko radijsko postajo, na kateri ni manjkalo panka, metala ali alternative. DJ je bil naš prijatelj in znanec in na res promitivnem štirikanalniku smo posneli skladbo Bored ter mu jo prinesli. Enkrat jo je zavrtel med svojo oddajo, nakar je sledil plaz zahtev ter glasbenih želja, publika pa se je dodobra navlekla te neortodoksne skladbe. Nepričakovano se je navdušenje le še stopnjevalo, ko pa smo postavili kompozicijo za skladbe na Frolicu, se jih je vse več oglasilo, da bi bilo edino logično, da se med skladbami znajde tudi Bored, proti čemur pa smo se borili in upirali z vsemi sredstvi. Bil je pravi boj z mlini na veter, rezultat pa vam je znan … Zajebancija je postala največji hit na drugi plošči. (smeh) Ta skladba prav peklensko trdovratno tiči kot neločljivi privesek na nas in se zažira globoko v srca poslušalstva vse do dandanes. Stvari se vodno zgodijo z razlogom, pa vseeno … Težko bi oporekal temu, da je naš album Frolic Through The Park enoličen. Je zelo razgiban in celo zmešan izdelek, ki je v celotnem našem repertoarju najmanj tekoč. Veliko je gošče ter motenj, ker smo tako zavestno in lačno želeli v izdelek vliti toliko različnih in nezdružljivih zvokov. Veliko ljudi to ploščo enostavno ljubi, meni pa se zdi nekoliko preveč … – vsestranska … (smeh) Act III pomeni nedvomno pomembno ločnico v vaši zgodovini – ene stvari so bile dejansko tragične ter so pripeljale do zastoja delovanja za neverjetnih 10 let. Kako se je bilo po desetletju vnovič vrniti ter preseči le en sam posebno trenutek – koncert za podporo boju proti raku, ki je bil posvečen Chucku Schuldinerju ter pevcu skupine Testament Chucku Billyju? Mark: Act III je bil res masivna plošča. Po nas je posegel Geffen Records, ki je res ogromna založba. S podpisom pogodbe smo prejeli res masiven in bahavo obilen snemalni proračun. Kot sem rekel, smo naš prvenec posneli v treh, zmiksali pa v petih dneh, Frolic smo posneli v dveh tednih, sedaj pa smo imeli na voljo več opcij in a to ploščo Act III smo spisali 30 ali 40 skladb, zato smo si za snemanje vzeli kar tri mesece ter sedli za mizo s človekom, ki je zakrivil plošče, kot so Ozzyjeva Blizzard Of Ozz ter Diary Of A Madman, s producentom Maxom Normanom. Tu gre nedvomno za naš najbolj tekoč album, na slišanem pa ni niti enega samega elementa zatikanja. Bili smo povsem drugačna zasedba kot na Frolicu. Precej smo se razvili ter obrusili naše veščine in znanja. Za sleherno ploščo doslej smo neverjetno veliko nastopali ter predstavljali naše izdelke, nato pa nas je zadela brutalna nesreča. (v drugi polovici leta 1990, med vožnjo po Arizoni ter na poti na koncert v Las Vegasu oživijo prometno nesrečo, v kateri se kritično poškuduje bobnar Andy Galeon, ki nato potrebuje več kot leto dni za popolno okrevanje op.p.) Nato so sledile krvniške tožbe ter sodne obravnave ter svinjarija, ki jo kot mladi ljudje ne bi smeli doživeti …
Mark: Ja. Bilo je neverjetno noro vse skupaj. Založba, menedžment, pa vsi ostali priveski so nas obkolili in najebali smo … (smeh) Po nesreči sem skupino zapustil še jaz in sledil je neizogiben razpad zasedbe. Vsi so šli svojo pot ter se lotili svojih stvari. Nato pa sva se skupnega projekta lotila jaz in Rob ter Andy – v samem izteku devetdesetih. Vsi so bili sicer prepleteni tako ali drugače, a nismo bili združeni vsi kupaj pod isto streho. (Preostali del zasedbe Death Angel se je leta 1991 povezal v skupino The Organization, kjer je Markove vokalne posle prevzel kar Rob Cavestany op.p.) Z Robom in Andyjem smo leta 1998 formirali trio z imenom Swarm, izdali neodvisna EP-ja (leta 1999 istoimenski EP Swarm, leta 2001 pa EP Devour op.p.), koncertno obredli ZDA z Jerryjem Cantrellom, med turnejo pa slišali za pretresljivo novico, da so Chucku Billyju odkrili raka. Slišali smo, da se pripravlja dobrodelni koncert Thrash Of The Titans, na katerem so bila vsa ta pomembna imena žanra (poleg Exodusov, Anthraxov, S.O.D., M.O.D., Violence, Forbidden Evil, Heathen. Legacy nazadnje, 11. avgusta 2001 v San Franciscu v Maritime Hallu nastopijo tudi Death Angel op.p.), s koncertom pa bi zbirali sredstva za raziskave zdravila za rak ter za Chucka. V tem desetletnem obdobju mirovanja so nam večkrat pristopili promotorji ter nam ponujali denar za nastopanje, pa smo jih vedno odklonili. Ali je šlo za oklevanje, saj je deset let kar dolga doba in se marsikaj prej naravnega domala pozabi? Mark: Enostavno smo bili odločni in smo se zakleli, da ne bomo več stopili skupaj pod praporom imena skupine, ki nam je tako veliko pomenila in dala, obenem pa v zadnji instanci nanesla toliko gorja in bolečine. Ko so nam predstavili idejo za nastop za Chucka je bilo oklevanje še vedno prisotno, a je bil vsaj razlog za prelom naše zaobljube bil pravšnji. Ni šlo za denar ali karkoli – šlo je za pravo in res veliko stvar! Jaz, Rob in Andy smo bili, kot rečeno, na turneji z našo tedaj glavno zasedbo Swarm ter smo se poskušali vnovič priučiti zaprašenih in pozabljenih Death Angel skladb na tonskih vajah, ko so nam bile te na voljo, nakar smo slišali, da sta se v mesto vrnila Ted in Dennis (kitarist Ted Aguilar in basist Dennis Pepa op.p.). San Francisco je postal tako kraj vnovičnega obujanja spominov, druženja ter učenja nekdaj jeklenega repertoarja zasedbe Death Angel. In nato je napočil dan koncerta in kemija je bila tu, kot ne bi nikoli prenehala. Nas pet je bilo vnovič skupaj na odru in nisem si želel, da bi se vse skupaj po koncertu zaključilo. Množica nas je presunljivo lepo sprejela, odrska kemija je bila enkratna in nastopu so sledili uradni odzivi, ki so zagnali promotorski motor koncertnih organizatorjev po Evropi, sledil pa je tudi plaz vabil na druge konce. Skladbe smo se le naučili, mar ne? Eno je dalo drugo, zato smo krenili na pot, obredli ZDA in Evropo ter po principu snežne kepe prerasli v novo življenje.
V desetletju odsotnosti pa se je vseeno veliko spremenilo. Dotaknimo se torej nadaljnjega studijskega dela ter plošč The Art Of Dying ter Killing Season. Kako se je bilo vrniti v studio, saj je preteklo kar precej vode odkar ste se nazadnje spravili k skupnemu studijskem delu kot Death Angel? Mark: Bilo je noro! Koncertno preigravanje starih skladb je bilo enkratno, a pisanje novih materialov je bilo trše … Zato smo sklicali veliki sestanek ter pretresali odločitev ali nameravamo z delom nadaljevati ali je po turneji le vsega skupaj konec. Končni sklep je bil, da zmoremo nadaljevati z delom ter ustvarjati nove stvaritve kot Death Angel. Najprej je bilo vse skupaj precej čudno in bizarno, a je prišlo do preboja po dolgih mukah in težavah. Bilo je noro, ker je v tem času le minilo neverjetnih deset let, ko je vsakdo razmišljal in čutil za druge stvari, si postavljal drugačne cilje ter hrepenenja, prerasel v druge glasbene stile ter rasel v svoji glasbeni smeri. Razkorak na nekdaj skupni poti je bil potem nekako logična posledica. Ko pa smo se lotili pisanja za ploščo, smo se tega lotili družno in imeli različne vizije glede tega, kako bi končni izdelek moral zveneti. Veliko skladb je bilo spisanih in velika večina skladb s plošče The Art Of Dying predstavlja novo oporno točko za to skupino, naš branik, a vseeno ne morem trditi, da je na slišanem vse gladko ter fluidno. The Art Of Dying premore veliko res enkratnih skladb, ki izstopajo kot pomembni trenutki v naši diskografiji, a so pristopi in energije tako mešani, da ne gre za enobitno zver, temveč je slika bolj fragmentirana.Nato ste podpisali pogodbo z Nuclear Blastom in Killing Season je bil povsem razumno nadaljevanje umetelnega ubijalskega izdelka The Art Of Dying … Kakšna pa je bila zgodba iz zaodrja? Ste s Killing Seasonom želeli mladi četici novodobnih metalcev pokazati kako se stvari streže? Tedaj ste se seznanili tudi z Daveom Grohlom, če s ne motim. Je bil prisoten tudi med samim snemanjem plošče? Mark: Po koncu turneje, ki je bila res hektična, je bilo jasno, da ne more biti vse kot tedaj, ko smo prvič krenili po svoji glasbeni poti. Ljudje smo se postarali, nekateri so dobili otroke, kredite ter hipoteke na hiše in v našem poslu je pač tako, da ni nikakršnega garanta, da ti bo vedno spelo poplačati vse dolgove ter plačati vse račune. Če upoštevate dejstvo, da so v tem času premora v desetih letih poprijeli že za stvari, ki so jim prinesle reden pritok denarja. Napetost se je stopnjevala in ob koncu Killing Season turneje Dennis in Andy pričakala svoje drugorojence in ni bilo možno v polnosti predati vseh svojih ciljev in sanj za turneje, ki pa so za skupino nujno zlo. Te stvari so se pri nas dogajale v različnih časih, a vedno zaradi istega razloga. Dennisa popotovanja niso več osrečevala, tako kot tudi ostalih ne. Ko človek postavlja časovne okvire in pogoje za turnejo po svojih urnikih, se stvar počasi izteče. Ni možno konsistentno delati svojega dela in ta gnili kompromis ni bil fer do skupine kot tudi, v času turneje, ne do njihovih družin. Tako je prišlo do odločitve, da je čas za razhpd, slovo ter sledenje svojim pravim prioritetam v polni meri. Leti 2008 in 2009 sta bili stresni, po odhodu pa je veliko breme padlo na Roba, Teda in mene, ki smo sklenili nadaljevati z začetim. Bili so pomisleki ali lahko sploh še nadaljujemo z delom, a sem imel trdno vero v to, da lahko in da bomo zmogli in tako sem lahko le rekel: »Fuck yeah! Seveda nam bo ratalo!«. In tako je šlo vse dalje. Trajalo je kar precej časa, da smo našli ustrezne ljudi za skupino, nujno pa je bilo, da vedo točno v kaj se spuščajo in kaj je bistvo te zasedbe. Za bobne je tako sedel Will (Caroll, op.p.), bas pa si je pripel in opasal Damien (Sisson, op.p.) in zgodba ter misija z imenom Death Angel je že od leta 2009 kristalno jasna! Med manj novimi v skupini pa je Ted … Relentless Retribution je zadnji v vrsti dosedanjih studijskih dosežkov, ki pa prinaša šokantno novost, da ste namesto preverjenih thrasherskih producentskih mačkov za konzolo pustili Jasona Suecofa (do sedaj je Jason »zakrivil« izdelke od Trivium, August Burns Red, The Black Dahlia Murder, All That Remains, Whitechapel, Devildriver ter prave četice metalcore skupin, op.p.). ali je šlo le za splet okoliščin ali Death Angel hrepenite po prenovitvi podobe ter je ta korak dejansko namenski odklon od dobrega starega thrasha? Sem videl njegovo spletno stran z informacijami o učnih urah … Če si sposodim kar tvojo iztočnico o plodni poroki med vami in Jasonom, se lahko nadejamo kopici srečnih malih zverinic … Kakšni pa so načrti za prihodnost? Nam lahko zaupaš kaj svežega ter daš kakšno konkretno kost za glodanje?
DEATH ANGEL intervju TUKAJ
DEATH ANGEL _Relentless_ Retribution Nuclear Blast Records
Video: “Seemingly Endless Time” taken from ACT III Members Mark Osegueda, Rob Cavestany, Ted Aguilar, Will Carroll, Damien Sisso
Albumi: The Ultra-Violence 1987 |
Mark: Pišemo brez prekinitve in neprekinjeno smo tudi na turneji. Planiramo kar obsežen turnejski cikel za Relentless Retribution, tako nas v tem oziru čaka še ogromno dela! Nekaj svežega imamo sicer v pacni, a vam o tem ne morem še nič povedati …
