COLOSSUS – Drunk On Blood And The Sepulcher Of The Mirror Warlocks
(Killer Metal Records, 2015)
Tradicionalni zvoki NWOBHM-a se vračajo na prvi tir kot dobro utečeni vlak, ekspres do centra Nostalgije! Tokrat se namesto tradicije in izročila Judas Priestov in Iron Maiden naloga naratorjev dodeljuje ameriškemu bendu s sicer glamurozno velikim imenom, a na evropski strani sveta še precej obskurno zanemarljivo majhnim statusom poznanosti – skupini Colossus iz mesteca Releigh v Severni Karolini. Očitno kvarni vplivi novodobnega, moderniziranega in po večini brezdušnega metala še niso našli tega precej obskurno neznanega mesteca, ali pa je v prav majhnih krajih več prostora za dober okus ter manj za podleganje novitetam ter modnim muham eenodnevnicam. Colossus so bend, ki servira po vodih založbe Killer Metal Records tokrat dobro odmerjeno dozo rustikalnosti ter grmeče, spevne tradicionalnosti. Drunk On Blood And The Sepulcher Of The Mirror Warlocks sicer pogreva spomin na dva EP-ja ameriškega sedmerca, in sicer na leta 2008 posneti Drunk On Blood ter dve leti kasneje posneti Sepulcher Of The Mirror Warlocks. Stara jajca torej? Drži, a tokrat v tem ni nič takšnega, kar bi bilo potrebno že takoj na začetku nabijati na križ ter se mu dosledno odrekati.
Colossus so dobro utečeni stroj, ki po dolgih letih kaljenja v anonimnosti garaže zlahka predstavlja vse tiste elemente, zaradi katerih je sijaj dobro poliranega heavyja tudi dandanes všečen ušesom in se ne stara tako kot kakšen manj obstojen hibrid. Kot bi bilo leto 1980 in ne bi prešli mejnika drugega milenija. Bend, ki ga tvorijo vešči kitaristi Bill Fischer, Nicky Nixon ter James McCraken (da, tako kot Maidni premorejo tudi Colossus kar tri kitare!), dva bobnarja, Ben Smith in Doza, le en, a dovolj masten bas v rokah Ryja Eshelmana ter dobro naoljeni tenor Seana Buchanana, stavi na stare recepture nabrušenih kitar, spevne vokalne soničnosti ter starikave produkcije, ki diši po usnju in zabavi na pravi potenci. Konglomerat članov zasedb Amish Jihad, The Manhattan Project, Alli With An I ter The Scaries je nastal na pogorišču idejnega projekta očakov Bena Smitha ter Nickyja Nixona, ne umišlja pa si nič kaj pretencioznega, temveč sledi dosledno metalurški katehezi legendarnih bendov preteklosti. Ritmika je dobro utečena in dosledna, kitare harmonično uglašene ter igrive, vokali pa ravno prav razgibani, da zmorejo doseči višave pravovernega heavy metal Olimpa.
Od prvih salv galopirajočega ogrevanja strasti z maidenovskim uvodom The Mountain That Rides se čista linija tradicije razkriva na najkakovostnejši način. Colossus so dosledni imitatorji, ki NWOBHM zavijajo v tipične ameriške konture epskega power metala. Ne manjkajo junaški protagonisti z meči, fantazme o svetu čarovnikov, bitke, jekleni prodorni dobro kaljeni meči ter vitezi z granitnimi jajci. Lirika s standardnimi temami – velika kljukica. Kill More Better s predhistorično metriko le nadaljuje. Priestovski preskoki v vokalnih linijah, prefinjena igra teksturno dobro stopnjevanih kitarskih solaž, ravno prav natrgana produkcija, organski pretok kreativnih glasbenih sokov brez pritiskanja na zavore prikupijo ta starikavi žmohtni splet starega, dobro znanega ter krasno obujenega metala na način, da bendu ne zmorem očitati polovičnosti ali bednega posnemanja izvirnikov. A Year Latter There’s Still Meat Left In The Skull z zajebantskim naslovom najavi vnovič brutalno dosledni maidenovski hommage klasičnim imperativom »pravega«, nefejkanega metala. Dio ter epsko napihnjeni približek Seventh Sona, le da so namesto Egipta tokrat v ospredju nekromancerji in krvi željni vitezi metalskega omizja. The Operative ter Vendigo standardov ne spreminjajo, s Stoneburnerjem pa pademo na teren novejših ritmov ter zvokov. Po intru skladbe Nimh (prekleto, če tokrat ne slišite veličine in recepture britanskih vladarjev stadionskega heavyja!) se Colossus ne izneverijo doslednosti dobro podkrepljenega muziciranja. Nič nepotrebnega, nič odvečnega ali postanega. Ameriški ljubitelji starega testamenta ga žgejo na polno. Jihad Jihad z orientalskim uvodom ter domala slayerovskim štartom (pod teksturo bi bilo za hip moč začutiti podtone skladbe Reign In Blood) malce preseneti, a se celoto nato kaj kmalu vnovič vtiri na stare dobre melodične tire heavyja, ki traja do velikega finala plošče. Neprijetnih presenečenj ni, je pa res, da po spevnem udaru skladbe The Coming Of The Destroyer Queen ter akustičnem okusnem dodatku s skladbo Swords Against Death Colossus že tako nadražijo čute, da je slovo kar preskorajšnje.
Bend ni izjemen v tem, da utira nove poti v dominijon užitka. Pravzaprav so pri tem v marsičem bližje imitatorjem, a so tokrat imitatorji vsaj prvorazredni in dobro kaljeni. Plošča seva potentni dobri stari heavy iz vsake pore – tisti heavy, ki mu nisem mogel nikoli očitati pozerstva, kratke sape in brezveznosti. Pravzaprav nisem bil nikoli resnično fan celotnega heavyja, sem pa imel v srce na posebnem mestu vpisane britanske titane dobrega, sočnega, virtuozno odigranega muziciranja, zaradi katerega sem večkrat namensko obesil kitaro na klin. Tokrat se stara slava in blišč popolnih harmonij lepo brani tudi na ameriški strani oceana. V obrabljenih floskulah ni nič takšnega, kar bi iritiralo, saj je celota dobro utečena, dobro umerjena, po večih obratih na predvajalniku pa še tako dlakocepski kritiki ne morejo ploščku Drunk On Blood and The Sepulcher Of The Mirror Warlocks pripisati drugega kot kvaliteto prave metalske zabave s smislom, pravo formo ter dolgo pogrešanim občutkom srčnosti. Colossus so mojstri vsega, tako resnično komaj čakam na nadaljevanje zgodbe z novimi, svežimi in upam prav tako dobro utečenimi metalurškimi standardi, saj je včasih smisel vsega bil že poprej izrečen, a je bolj od avantgardnega brenkanja novitet brez vsebine smiselno pogrevati tudi stare preverjene čorbe, sestavljene iz pravih sestavin. Pri pripravi slednjih so Colossus enostavno mojstri, katerih se dandanes ne najde ravno na vsakem vogalu, pod celoto obrtniške popolnosti pa se vsemu navkljub najde duša, ki jo današnje »mojstrovine« velikokrat, žal, ne premorejo.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
