COLDBURN – Down In Dumps
(BDHW, 2015)
Ko pomislim na pravoverni, iskreni HC, mi v misli najprej pridejo asociacije na NYHC sceno ter imena, kot so Sick Of It All, Agnostic Front in podobni nosilci prave, ostre in nepopustljive note revolta garaže zoper sistemske imperative družbe. V teh treh decenijah se je marsikaj spremenilo in veliko novega zaroda je ostala zgolj z imenom in eno nogo v dominionu trdojedrne scene, z drugo pa so se dovolile premnoge kozmetične spremembe, ki so pustile pravi duši žanra krepko uhajati na prosto brez povratka. Z mislijo na to je leipziška zasedba Coldburn svetla in sveža izjema, saj ne ohranja le videz in dušo HC-ja stare šole, temveč z drugim albumom Down In The Dumps lepo dviguje standarde tako evropske kot tudi svetovne produkcije.navkljub zgolj šestim letom kaljenja imapeterec zelo močen izraz ter lastno noto, ki jih z agresivnostjo, zgolj občasno melanholijo ter pravo mero uravnotežene garažne robatosti povsem upravičeno postavlja na zvočno raven sodobne HC elite. Down In The Dumps je namreč plošča, ki si s svojo neposrednostjo prek pravega in uigranega live feelingav utira pot k popolnemu priznanju pri tistih, ki delajo hudo selekcijo zaradi vere v ideale zvoka zasedb Cro Mags, Pro Pain, Terror, metalizirane produkcije benda Trapped Under Ice ali jim je bibilija pravega samo katalog NYHC scene. Levji delež zahvale gre brutalnim vokalom Johannesa Böttgeja, ki ima v sebi tisti šarm, zaradi katerega se pri HC-ju vzpostavlja pravi stik s publiko in publika začne peti parole, besedila, jih jemlje z vso resnostjo za svoja. Pri tem je Down The Dumps krasen plošček, poln dobre lirike, ne smemo pa pozabiti niti prave, hiperenergične prezence dobre godbe. Za slednjo poskrbijo izjemno lepo uigrane distorzirane kitare Christiana Ströckelain Daniela Stegerja ter kompaktna nepopustljiva ritem sekcija basa v rokah Jonasa Junga ter bobnov, ki jim streže drugi Jonas, Jonas Lehnert. Plošča je konkretna in gosto tkana, perfektna in direktna, kot je lahko direkten udarec pravega žmohta ali kot se čuti moč bulerja v mehko tkivo organizma.
Šibkih členov ni. Uvodni Wish I Could postavi smernice tektonskih premikov ter dogajanja. Decibeli na glas privitih zvočnikov prinesejo tudi v vaš vsakdan zlahka sveži veter upornosti in revolta. Hitri obrati nekrofilne lepote se zlovešče prikradejo v prvi plan z še bolj brušeno skladbo Burial Hill, ki iztiska samega hudiča iz duše ter ga daje v lepih odmerkih v ravno prav melodične teksture kitice in refrena. Nadaljevanje gre v skladu z visokimi standardi in prepoteno esenco. Heavy Lies The Crown je krasno ogrevanje za fini basovsko-bobnarski suspenz uvoda skladbe Scour The Rust. Podkrepitev s članom zasedb Cold World in Disengage Danom Millsom je bila vsekakor dobra in fino premišljena poteza in ne gostovanje zavoljo gostovanja samega. Težki kot penetrirajoča tankovska enota si Coldburn prav zlahka pridobijo rešpekt pododrske pehote pogo plesalcev, v to ne dvomim, saj mašil in stereotipov ne prodajajo oziroma jih na ploščku ni slišati. Melanholični del plošče se začne šele s spevnimi komadi, kot so No Need in imenu navkljub imenu nič obotavljajoča drobeča brutalnost skladbe Lingering Death (Melancholia II), na katerem se v celoto lepo vklopijo vokali Chrisa Linkovicha iz zasedbe Cruel Hand. Iztek polurnega maratona dobre godbe se nadaljuje z malce manj prodornim komadom Ill, da bi peterec lepo razburkal strasti s skladbo Fountain Of Fantasy, ki dobi HC oceno odličnosti, po udarnih valovih distorzij skladbe Twenty Two pa z nezmanjšanim srčnim utripom dočakamo finale skladbe Letdown, ki spusti zlovešče zastorje in kopico prepotenih teles, ki lahko zgolj priznajo popolno dominacijo prave vere tudi v leipziškem podzemlju.
Coldburn niso polovičarji in niso pristaši moderne šminkarije, kljub temu pa jim ne zmanjka pogonskega materiala, ki zaganja turbine prihodnosti v sfero krasnih obratov uresničenih potencialov. HC ni žanr za bogatenje, s slišanim in čutenim pa lahko brez slabe vesti napovem, da bi bili Nemci dober izvozni material tudi za klubske utrdbe na drugi strani Atlantika. V enolončnici poulične umazanije ne manjka namreč nič, saj godba in estetika benda lepo pijejo vodo. Coldburn zvenijo kredibilno, zrelo in prepričljivo. Vsaj mojemu paru ušes so prodali iluzijo, da HC ne hira in da je v nedrjih žanra še veliko takšnih stvari, ki bi jim v bodoče z naracijo in maniro zasedbe Colburn z veseljem še prisluhnil. Kapo dol!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
