CIRITH UNGOL – Vsak teden se sanja

Taken from RH 12

Kalifornija v zgodnjih sedemdesetih: Ko se rosno mlada nepridiprava Robert „Rob“ Garven in Greg Lindstrom prvič srečata na šolskem dvorišču, še ne moreta slutiti: njun poznejši bend CIRITH UNGOL v svoji skromni karieri morda ne bo prodal milionov plošč – do solz pa bo ganil fanatične ljubitelje in postal konica majhnega, zato pa toliko bolj uglednega gibanja.

Ko se CIRITH UNGOL po objavi svoje zgoščenke iz leta 1991 „Paradise Lost“ razidejo, še ni govora o kakšnem „gibanju“, in o pomenu tega benda, o njegovi vlogi v okviru razvoja epičnega, zahtevnega Heavy Metala, ki naj bi ponesel plamenico naprej, se je govorilo kvečjemu v najglobljem Undergroundu. Danes, dobrih 20 let pozneje, je skupina „rehabilitirana“, če tako hočete, in celo nekdanji dvomljivci v letu 2012 vedo, da so CIRITH UNGOL s svojim „Proto Metalom“ in štirimi briljantnimi albumi zaznamovali sceno zlasti na začetku kot v njihovem času  sicer samo še Manilla Road, Manowar in morda Warlord. Ob priliki ponovne izdaje razprodane demo-kompilacije iz leta 2001 „Servants of Chaos“ sta Rob (dr.) in Frontman Tim Baker za pol urice vrnila v preteklost.

Rob, pojdiva nazaj k začetkom CIRITH UNGOLa: bend si ustanovil skupaj z vašim prvim kitaristom Gregom Lindstromom. Kako je prišlo do tega?
Rob: „Z Gregom sva se leta 1971 spoznala zaradi skupnega pouka angleščine; takrat sva imela oba 15 let. Tečaj ni potekal v glavni stavbi, temveč zunaj nje v prizidku. Pred poukom sva se vedno pogovarjala, in sva ugotovila, da imava iste interese: športne avtomobile, predvsem Ferrarije, in trdo rockovsko glasbo. Prek Grega sem spoznal tudi Mountainov album „Climbing!“, in mislim, da ne pretiravam, če trdim, da je ta plošča spremenila moje življenje. Mountain so bili potem prav kmalu tudi headliner mojega prvega koncerta; neko dekle iz soseščine me je takrat vzelo s seboj. Do imena CIRITH UNGOL za svoj lastni bend smo prišli, ko smo morali za omenjeni tečaj angleščine prebrati Tolkienovega „Gospodarja prstanov“.“

Kako si se pozneje pridružil, Tim?
Tim: „Tudi prek šole. Zlasti Greg je že nekaj časa vlekel nase mojo pozornost, ker je imel vedno kakšne prišitke na svoji jakni ali Levijevih kavbojkah. Kaj od bendov kot Black Sabbath ali Blue Oyster Cult. Ko sva se potem nekoč pogovarjala, mi je seveda pripovedoval tudi o svoji lastni kombi, in me je povabil, da se oglasim na vaji. Čez čas smo z nekaj sošolci zares sklenili, da se narišemo pri njem. Bili pa smo potem nekoliko presenečeni, saj je bil njihov, hm, prostor za vajo v prvem nadstropju hiše Gregovih staršev; bila je čisto navadna spalnica. Tam so bili cel komplet basov, komplet kitar in komplet bobnov. To ni bilo samo najbolj cool, ampak tudi nekaj najbolj glasnega, kar sem bil do tedaj videl in slišal (se smeji)“

Že leta 1972 ste igrali na neki prireditvi proti vojni v Vietnamu. Se spominjate?
Rob: „To je bil eden naših res prvih šovov, in prav gotovo imam še nekje nekaj črno belih fotk od takrat. Bili smo tako mladi, da nismo smeli še niti šofirati. Brat našega drugega kitarista Jerryja (Fogla; umrlega leta 1998 – op) nas je pripeljal in spet odpeljal. Koncert se je odvijal v nekem javnem parku, in zaigrali smo uvod za neko drugo, bistveno starejšo rockovsko skupino. Na drevesih so tičali agenti FBI-ja in slikali demonstrante. Pozneje zvečer – bili smo ravno na poti ven – so brizgali celo solzilec.“

Burni časi…
Rob: „Ja, pa sploh ne moreš niti reči, da bi se bilo od takrat karkoli izboljšalo, kajti ZDA vsaj enkrat na generacijo vkorakajo v kakšno državo. Moj ded se je boril v Prvi svetovni, v Drugi svetovni in v Korejski vojni – in sicer, kakor je vedno pravil, zato, da MENI, njegovemu vnuku, ne bi bilo treba doživeti vojne…  Black Sabbath so imeli v „War Pigs“ prav. In še to rečem, naše čete in veterane zares podpirajo nasprotniki vojne, medtem ko jih Konservativni takoj, ko so spet doma, pustijo na cedilu. Denar in požrešnost nanj vse bolj razkrajata našo državo. Ampak ne bom opustil upanja, da bodo resnični patrioti, ti, ki jih ne vodijo veliki koncerni, konec koncev zmagali.“

Kar se vaše glasbe tiče: ali lahko naštejete svoje največje vplive v fazi, ko ste se „lovili“, torej v dokaj dolgem obdobju do vašega prvega albuma leta 1980? Mislim, da se pri CIRITH UNGOL jasno slišijo predvsem Scorpions, Budgie in Judas Priest, zdi pa se, kot da Vam je bila všeč tudi razna obskurna ropotija tipa Prog/Psych.
Tim: „Pravzaprav niti ne preveč. Omenjene bende pa smo vsi zares poslušali, in zraven še veliko Black Sabbatha, Deep Purpla in Alicea Cooperja. Meni osebno pa so bili poleg tega že od nekdaj všeč klasiki kot Elvis ali Roy Orbison.“
Rob: „Bili smo veliki oboževalci evropske rockovske glasbe; v tem smo se tudi jasno razlikovali od vseh drugih elejevskih bendov tistega časa. Scorpions ali Budgie smo si npr. že požvižgavali, ko jih tu res še nihče ni prav poznal. Poleg tega smo imeli kolega v Kanadi, ki nam je že davno povedal za Rush. Rush smo potem v „Whisky A Go Go“-ju ed peščico gledalcev videli v živo. Po nastopu smo se v zakulisju celo malo spoprijateljili z Geddyjem Leejem & Co. Sicer pa so mi bili všeč še Captain Beyond, Dust, Hard Stuff in Night Sun.“

Za legendo velja vaš poznejši „prostor za vaje“ v Venturi, ki se je nahajal prav nasproti studia, v katerem ste snemali svoje plošče. Kaj ga je naredilo tako posebnega?
Rob: „Stvar je imela poseben predel za opremo, oder in bar (smeh). Vse zidove smo črno prepleskali in si nabavili pregrešno drag rdeč tepih, da smo poskrbeli za pravo vzdušje. Takrat, v zgodnjih osemdesetih, smo vadili tri- do štirikrat na teden. Stalno so nas obiskovali ljudje, in v tem prostoru za vaje smo tudi pisali songe, snemali demo-verzije ali odgovarjali na pošto občudovalcev.“
Tim: „Ta prostor za vaje smo imeli do razhoda.“

Tim, če v mislih preletiš preteklost s CIRITH UNGOL – kaj konec koncev prevladuje? Dobri ali slabi spomini?
Tim: „No, nedvomno, sicer je nekaj slabih spominov, ampak pozitivno prevladuje. Pravzaprav smo se vsi skupaj zmeraj zelo zabavali, in proces songwritinga, pisanje besedil, nastopati v živo – vse to je bilo nepopisno. Kar pa močno obžalujem, je, da nikoli nismo prišli do Evrope, kajti naši evropski oboževalci se zdijo še veliko bolj navdušeni kot pa ameriški.“

Kar še ni bilo in ni, lahko še pride…
Tim: „Če sem iskren, ne verjamem, da obstaja realna možnost, da bi kdaj še enkrat zbrali skupaj CIRITH UNGOL. To je že logistično komaj izvedljivo. Flint (Michael Vujejia; b.) živi v Nevadi, Greg v Los Angelesu, Rob že 20 let ni več sedel za bobni – jaz pa sem imel medtem v roki mikrofon kvečjemu še, kadar sem se s svojimi otroki igral „Rock Band““.
Rob: „Še vedno zelo rad poslušam trdo glasbo, in želel bi si, da ne bi bil nikoli opustil igranja. Ko so se CIRITH UNGOL v začetku devetdesetih razpadli, sem prodal svoja tolkala in si prisegel, da ne bom nikoli več vzel v roko bobnarske paličice – v čemer sem vztrajal prav do danes. Vendar pa skoraj vsak teden sanjarim o tem, kako bi si kupil nov komplet bobnov ali kako spet skupaj igramo ali pa smo skupaj v studiu. Pravzaprav bi prav rad še kaj naredil, ampak zdaj pač nimam več tolkal, in zanja žal v svoji dokaj majhni hiši tudi ne bi imel prostora.“

Intervju:  BORIS KAISER /prevedel dr.B. Dvorak / pripravil rp
fotografije : Greg Hazard

www.truemetal.org/cirithungol
www.myspace.com/cirithungol

„Eden naših prvih koncertov se je odvijal v nekem krajevnem parku med akcijo proti vietnamski vojni. Na drevesih so ždeli agenti Fbiaja in slikali demonstrante.“
… potem pa smo dobili še solzilec   »Precej čudno«

Tim Baker komentira CIRITH UNGOLov novopečeni katalog

Frost And Fire (1980)

Recenzijo tega albuma najdete v našem specialu o mejnikih metala, ki so bili izdani leta 1980    TUKAJ
„Pravzaprav ni bil material nikoli namenjen za široko javnost. „Mraz in ogenj“ je nastal sprva kot demoverzija, s katero smo se hoteli predstaviti. Naenkrat smo imeli prodajo v rokah in smo se odločili, da naredimo LP. „Frost and Fire“ je precej čuden album, zmes vseh vplivov, ki so nas v tistem času spremljali. Mislili smo, da bomo s sprva v lastni režiji izdano ploščo z nekaj sreče opozorili nase nekaj založb, a konec koncev je zadevo vzljubilo tudi nemalo drugih ljudi. Meni je všeč zlasti trša snov.“

King Of The Dead (1984)

„Večina fenov ima „Kralja mrtvih“ za našo najboljšo ploščo – in res je na njej nekaj čudovitih trenutkov. Spontano mi pridejo na misel v prvi vrsti pač najbolj očitni songi: „King Of The Dead“, „Master Of The Pit“, „Finger Of Scorn“… Dobro se še spomnim, kako si je Jerry na list papirja zabeležil prepletajoče se dvojne napeve „Finger OF Scorn“-a, preden jih je prvič igral. To se mi je takrat zdelo precej čudno, toda učinek mu je dal prav (smeh). „King Of The Dead“ izžareva nekaj zelo epičnega; od drugih bendov smo pogosto slišali, da je bila plošča zanje zelo vpliven vir. To v nas vzbuja ponos in smo zelo hvaležni za priznanje.“

One Foot In Hell (1986)

„Spet noro dober album. Z „Doomed Planet“-om, „War Eternal“-om, ki ga je Jerry opremil z imenitnimi napevi, ali „Blood & Iron“-om, s katerim smo nekaj časa začenjali svoje nastope v živo, je na plošči zastopanih nekaj mojih favoritov. Izdal jo je šef Metal-Blade-a Brian Slagel in zveni malo bolj gladko in zrelo, ob tem pa je še vedno zelo heavy. Kar se tiče Artworka, smo tudi tu sodelovali z imenitnim Michaelom Whelanom, pri tem pa je „Z eno nogo v peklu“ moj najljubši ovitek.“

&

Paradise Lost (1991)

„Tudi če nekateri o nekaterih delih plošče še vedno širijo slabe govorice, je treba še enkrat jasno pribiti, da je vsaj trilogija „Izgubljenega paradiža“ s komadi „Chaos Rising“, „Fallen Idols“ in „Paradise Lost“ najboljše, kar smo kadar koli zaigrali. Leta smo delali na teh komadih, in bili so predogled vsega, kar bi še lahko ustvarili, če bi bili ostali skupaj. Naš novi kitarist Jimmy Barraza  je bil res zakon, kar se tudi jasno sliši. Sprva smo celo nameravali sodelovati z Jimmyjem IN Jerryjem v dvojici, toda do tega žal ni več prišlo. Jerryjevi demoni so na žalost sčasoma prevladali.“ (Jerry Fogle je umrl leta 1998 za odpovedjo jeter. – op.)

Servants Of Chaos (2001)

„Kompilacija s starejšim materialom in demokomadi. „Služabniki kaosa“ posreduje dober vtis o tem, kako komponiramo in kako se songi v teku različnih razvojnih stopenj spreminjajo. Prvo polovico albuma je Greg sestavil skoraj sam. Alternativne, večinoma nekoliko bolj surove verzije raznih songov albuma so v mojih očeh zdaj boljše, zdaj slabše kot znani posnetki, ampak v vsakem primeru zanimivi.“ (op)

Forza Ferrari!  -Velika ljubezen Roberta Garvena

Ali je Rob Garven eden največjih Ferrarijevih fanatikov Združenih Držav Amerike, je bolj težko preveriti; v metalni sceni sodi tolkač CIRITH UNGOL-a skupaj z Yngwiejem „Koliko stane svet?“ Malmsteenom, ki pa si ga je zares le še, ehm, težko predstavljati v elegantnem športnem sedežu, med najbolj zagnane privržence italijanske – kako se že tako lepo reče? – „žlahtne kovačije“. Že v zadnjem intervjuju za Rock-Hard v začetku leta 2000 nam je danes 55-letni zaupal, da sopotniku na drugem sedežu ne bi dovolil niti, da zapahne vrata njegovega modenskega vozila, ki je bilo takrat še potrebno restavracije.

„Rodil sem se na dan, ko je Dino Ferrari, sin Enza Ferrarija, umrl zaradi neke bolezni na mišicah“, povzame Rob. „Ko mi je bilo 13 let, sem Enzu Ferrariju napisal dolgo pismo, v katerem sem mu sporočil, da je moj junak. Dokaj hitro je odgovoril in priložil tudi sliko s podpisom. Pozneje sem vedno prejemal kartice – in 1988., v letu, ko je umrl, celo še eno sliko. Vedno sem sanjal o tem, da bi s CIRITH UNGOL-om dosegel preboj, da bi si lahko privoščil dva ali tri Ferrarije, a je komercialni uspeh, kot se ve, žal izostal. Šele ko benda ni bilo več, sem lahko z leti prihranil toliko denarja, da sem si lahko uresničil sanje: lastni Ferrari, letnik 1975 tipa Dino 308 GT4. Ni prav velik dosežek, da si kupiš Ferrari, če imaš veliko denarja; če ti to uspe z le malo sredstvi, pa je vendarle nekaj posebnega. Vsa dela na svojem avtomobilu opravljam sam, in na Ferrarijevem Meetingu leta 2004 v kalifornijskem Montereyu, dotedaj največjem vseh časov, je bil moj avto celo tretji v svojem razredu. Samo po motorju sem brkljal več kot dve leti.“ (op.)

Tudi lepo!  – Nekaj velikega med Kauzom, Epicom und Proto-Metalom

CIRITH UNGOL veljajo za predhodnike Epic Metala, njihov rahlo ekscentrični sound, ki se je zlasti v začetku še močno ravnal po sedemdesetih, radi označujejo kot „Kauz-Metal“ – in ker so že leta 1980 lahko postregli z Vinylom, tudi kot Proto-Metal. Za zdaj vse vredu. Ampak kaj lahko še odkrijemo v Undergroundu? Kateri drugi bendi so se premikali v istem ali vsaj podobnem preseku? Kaj mora nujno na polico? Za začetek najdemo predvsem tele tri plošče:

LEGEND – Fröm The Fjörds (1979)
Čeprav so bili v ZDA npr. Alkana okrog poznejšega pevca Warlorda Damiena Kinga I. ali v Evropi mdr. razni NWOBHM-bendi s prvimi demoverzijami in Švedi Heavy Lord še malo prej na vrsti: najbrž je „Fröm The Fjörds“ New-Havenskega benda LEGEND osrednji mali klasik Epic-“Metala“ poznih sedemdesetih. Otvoritveni izseki tega kot Original-Vinyl nadvse dragega albuma (za dober izvod je treba odšteti 500 evrov): sočni otvoritveni „The Destroyer“, kot tudi epohalni, sedemminutni „The Golden Bell“ s svojimi jasnimi odmevi Uriah-Heepa. (Zgoščenka „Fröm The Fjörds“, ki se kdaj pa kdaj pojavi, je piratska kopija.)

WINTERHAWK – Revival (1982)
Kjer skozi Legend vedno znova prodirajo Uriah Heep (pa tudi Budgie), je treba pri WINTERHAWKu iz Illinoisa vsekakor omeniti zgodnje Rush (in tudi Budgie); „Caress Of Steel“, „2112“ ali „A Farewell To Kings“ stalno odzvanjajo na „Revival“-u. To daje sedmim songom albuma (re-release zgoščenke na Monster Records vsebuje tri dodatne komade) rahel Prog-Touch; na splošno pa lahko WINTERHAWK s fantastičnimi, vse nadkriljujočimi kitarami in uradnim Groovom tudi vtaknemo v zaboj z napisom „Konjički oziroma odlični primeri zgodnjega ameriškega Hardrocka/Metala“.

ASHBURY – Endless Skies (1983)
Kakšen čar, kakšna magija! NOBENE druge plošče ni, ki bi zvenela kakor „Endless Skies“, in že če prvič slišiš prvi ASHBURYjev album, takoj veš – če ti je žanr količkaj poznan in blizu – da uspešnic ´Vengeance´ in ´The Warning´, pa balade ´Hard Fight´ ali zaključnega epičnega ´Endless Skies´, no ja, ne bo mogoče nikdar pozabiti.
By the way: Je sploh že kdo opazil, da so mnoge glasbene karakteristike te veličastnosti, ki se medtem dobi že tudi kot zgoščenka iz lastne proizvodnje, in ki nas spominja še na zgodnje Warlord, pravzaprav po orientaciji nekako blizu Catu Stevensu iz zgodnjih sedemdesetih, ki ga nekako ni mogoče resno kritizirati? Še ne? Prisluhnite!

Če vam je všeč ta sub-žanr  vam priporočamo še tehle 15:

JUDAS PRIEST – Sad Wings Of Destiny (1976)
ALKANA – Welcome To My Paradise (1978)
HEAVY LOAD – Full Speed At High Level (1978)
SORCERY – Sinister Soldiers (1978)
FULL MOON – Full Moon (1980)
FAITHFUL BREATH – Back On My Hill (1980)
WARRIÖR – Let Battle Commence (1980)
SARACEN – Heroes, Saints & Fools (1981)
MANOWAR – Battle Hymns (1982)
ARTOK – Artok (EP, 1983)
MANILLA ROAD – Crystal Logic (1983)
WARLORD – Deliver Us (EP, 1983)
MONARCH – As Your Kingdom Falls (1983)
CASSLE – Midnight Fantasy (EP, 1983)
BROCAS HELM – Into Battle (1984)