CHRIS CAFFERY: “Your Heaven Is Real”
(Metalville Records, 2015)
Progresivnega powerja floridskih metalurgov Savatage nisem nikoli jemal resno za svojega, a vseeno, če pustimo osebne afinitete ali odpor ob strani, je prav fino prisluhniti čemu svežemu. Dolgoletni kitarski center floridskih veljakov, gospod Chris Caffery, je po dolgem odlašanju le posnel in izdal četrti samostojni celovečerec, ploščo Your Heaven Is Real. Najavljen kot progresivni metalski izdelek je obetal veliko pretiravanj in bolj izrazite kitarske konture, kar, roko na srce, dejansko tudi dobite v polnomastni meri, a je v ustih pod starikavim pridihom nikoli popolnoma sprejetega imena Savatage prisoten tudi malce manj laskavi kisli priokus.
Priznajmo, da niso vsi kitaristi tudi tekstopisci in Chris Caffery se definitivno vpisuje med tiste, ki poznajo dobro še najgloblje skrivnosti kitarske duše, a ni ravno najbolj oster pri klesanju verzov. Plošča se začne z naslovno skladbo Your Heaven Is Real, ki je s sočnimi rifi napolnjen depilacijski odmerek dobrega heavy metala. Chris ima umazan, prekajen vokal, sam pa na plošči streže tako z vsemi električnimi, akustičnimi in basovskimi izlivi kreativne potence, bobnanje pa je prepustil kaljenemu veteranu Brianu Tichyju. Sočni začetek je potenten in udaren, dobro nabrit in pompozen, nakar se Chris predstavi bolj raskavo s skladbo Arm And A Leg. Diotov standard pekla ter suspenza kitar, pritrkavanje bobnov ter precej enolični, a ravno prav raskavi vokali ostanejo v ušesih, umazani slez skladbe Just Fine pa je nekaj, kar bi pripisali na prvi posluh Black Label Society, Skid Row ali Gunsom in ne Savatage. Lep rockerski standard se je prikradel v celoto, ki naj bi bila prog metal, karkoli že to je. OK, napako pri etiketiranju z veseljem odpustimo, saj se Chris Cafferey predstavlja z lastnimi avtorskimi idejami in ne tujim perjem.
Baladno zastavljena senzualija skladbe Why? dodaja še klaviature, a se namesto s cmeravostjo Axla Rosea raje preusmeri na široki sedem minutni paravan diabolike starejšega datuma. Ne vem, a ne morem mimo Dia, le da je Chris vokalno precej bolj omejen, kjer pa mu glas ne dopušča prepričati, daje prosto pot svojim dobro uigranim prstom. Damned If You Do, Dead If You Don’t se s humornimi klaviaturami pretiranih Lordijev ter precej karnevalsko poskočnostjo suhoparnega natepavanja na isti jezni način izpoje kot cirkuški medmet, Hot Wheelz pa s supersoničnimi premeti dodaja čisto formo krasnega instrumentala. Nobenega vokalnega sranja in glupih verzov, abotnega tekstopistva. To je to, kar sem v začetku pričakoval od plošče, spisane izpod prstov kitarskega virtuoza! Čista osemdeseta, kot bi poslušal salve Rudyja in Michaela Schenkerja na spidu, poleg vsega pa še malce Satrianija in Vaija. OK, brez blišča in pretirane osladnosti. Vsaj do skladbe I Never Knew, kjer Chris nadoknadi izgubljene trenutke osladnosti z debelim odmerkom jokave baladnosti.
Sick And Tired je spet stari hard rockerski standard, prek katerega se penijo prisluhi pozerskih osemdesetih z Motley Crüe, Skid Row ter podobnimi natupiranci. Death By Design je zlovešče nepričakovani korak v smeri bolj uravnotežene teme devetdesetih. Alice Cooper na malce bolj pompozni podlagi Zakka Wyldea. Chris servira nato drugi lepi instrumentalni briljant, ki je nedvomno Eden svetlejših briljantov plošče. 2 26 15 je lepo uigrani preplet lepo ozvočene akustične, Chris pa tekoče, brez zatikanja, servira bolj optimistični medmet v nizu precej naelektrene jeze. Too Soon To Be Late je vnovični standard rock arene in, ja, res je slišati pridih Van Halenov ali Bon Jovi! Over And Over se z osmimi minutami preizkusi s floydovskimi progresijami, le da jih tokrat servira tokrat človek, ki so mu bližje Gunsi ali morda teater prog rocka zgodnjih osemdesetih kot psihedelija sedemdesetih. Veliki akustični finale kitare in klavira s pesmijo Come Home daje celoti bolj baladni sklep, precej manj ostra celota pa dobi na koncu pripis, da je progresivni metal bližje arenskemu rocku ter baladnemu šlagerstvu kot virtuoznim vragolijam.
Kaj dejansko sploh je progresivnost? Vsekakor velja izpostaviti, da je Chris Caffery možakar, ki se ni ustrašil izpostaviti svojo ranljivost, svojo nepričakovano večplastno nrav na način, ki vas morda ne bo nakocinil na prvi posluh in ne bo vpisal Chrisovo ime v ravno isto vrstico, v kateri ste imeli vpisana imena zasedb, kot so Opeth, Dream Theater ter še čim prvorazrednim in dejansko metalsko progresivnim. Chris Caffery je monolitni ostanek preteklosti, a se svoji rustikalni patini navkljub upa izposatviti, predstaviti z izdelkom, ki je morda malce za časom, a vsekakor po okusu fanov natupiranih frizur, prežvečenih standardov ter glasbe, ki namesto koledarjem in letnicam sledi lastni gravitaciji duše, ki je kdaj pa kdaj zastarela, a je vsaj iskrena. Your Heaven Is Real ni neko globoko razsvetljenje, temveč je splet trinajstih skladb balzam za dušo vseh tistih, ki so imeli v svojem glasbenem itinerariju le vpisano ime Savatage. Formaldehidni pridih glasbe je sicer čutiti, namesto progresivnosti pa bi mu raje pripisoval iskrenost in muzikaličnost v tistih segmentih, ki niso nujno nadzvočno hitri in kompleksni. Soliden plošček je izdelek truda, ki pa je v svoji starikavosti lahko iskreno deležen vsaj priznanja za trud, če ne za končno izpeljavo.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6,5 / 10
