CHARING CROSS – Pain & Gain
(Sonic Revolution, 2015)
Nikoli nisem maral preveč usnja in tupiranih pričesk, a osemdeseta so ostala v sladkejšem spominu tudi zaradi zvokov pravega, kakovostnega metala izpod prstov britanskih mojstrov Iron Maiden. Istih misli je bila tudi cela vrsta starejših mladcev iz ulice, v kateri sem odraščal, kot tudi iz ulic po vsem svetu. To, da Švice ne umeščamo na zemljevid držav s preveč metalskega potenciala je sicer krivično, saj se je tudi v deželi bančnikov, staranega sira in nevtralnosti dogajalo marsikaj podzemnega ter vznemirljivega. Del tega so bili od konca osemdesetih, verjamem, tudi kvintet Charing Cross in prav zlahka vidim na stenah sob teh tedaj mladcev slike Bruca Dickinsona, Judas Priestov ter še česa, kar je predstavljalo antipod umetnemu blišču Sunset Boulevarda. Pa pustimo obujanje spominov na čase, ko je bilo »vse bolje in bolj pravoverno«. Pain & Gain je plošček novega milenija, ki pa nekako pada iz konteksta zvočne slike časa, v katerem smo danes, a tudi rustikalnosti so vredne preverjanja. Tretji plošček švicarske zasedbe Charing Cross nadaljuje pot predhodnje plošče Sinspiration, stavi pa na preverjene adute.
Skupina bazira na močni vezi med obema nadarjenima kitaristoma Pascalom Zwyssigom in Andyjem Dormannom, ki servirata preverjen in pompozne kitarske power metalske in heavy preplete, solidne ritem sekcije Riodija Halterja in Markusa Fluryja pa dopolnjuje lepo razprti in udarni tenor vokalista Petra Hochulija. Virtuozno preigravanje standardov se tokrat poskusi dodatno začiniti s produkcijskimi prijemi Davea Collinsa, ki je popravljal napake v zvočnih slikah Black Sabbathov ter tudi Mötley Crüe, tokrat pa je poskusil izmolsti več udarne moči iz trde forme švicarskih starih upov. Receptura je tokrat manj eksperimentalna in bolj »balls to the wall«, v desetih poglavjih celovečerca pa se dogaja marsikaj obetavnega. Uvodni Wake Up z uvodnim stopnjevanje pričara dejstvo, da je vnovični prihod na sceno tokrat bolj suveren, da ni oklevanja in rezerv. Po desetih obratih ploščka v predvajalniku stavi na iste adute, ki jih pripisujemo bolj razvpitim Švicarjem Gotthard – mastne kitare, uglašeno ubrano vokaliziranje pa je v skladu s hard rockerskim ali heavy imperativom (dostojnega pevca je dandanes težko najti, a je Peter vsaj dec z jajci v mošnji in s pravo barvo sicer običajnega in že slišanega barvnega odtenka glasilk, a vseeno ne odbija od poslušanja). Inovativnost benda preverimo nato na naslovni skladbi albuma. No Pain, No Gain funkcionira solidno, a klišejsko, bolj optimistično razpihani Let It Rock pa gradi na shemi za odrsko zabavo v klubih. Zabavne harmonije kažejo na debelo mero truda, potu in napora, ki so ga v vsak rif vtkali fantje. Sledi senzualna balada, ki bi pasala na MTV v izteku osemdesetih. Queen Of the Night zveni rahlo celo Van Halenovsko, mötörheadovsko urni White Line Fever bolj odločno, a bi potreboval morda bolj raskave vokale, da bi zažgal na polno, Charin Cross pa terajo svoj šov dalje. Nič ne kvari tempa in parabola pričakovanih preobratov je začinjena z ravno pravo mero kitarskih solaž na pravih mestih, z ravno pravšnjo mero maidenovske navihanosti in teatra. Welcome To The Show s pridihom Hallfordovih vplivov zaustavlja izpade morebitnega cinizma, bend pa suvereno jadra v drugo polovico plošče s spevnim zabavljaštvom Fucked Up Again (ko štiridesetletniki pojejo o tem, kako so se ga vnovič najstniško nažrli je v tem glede na stara in dotrajana jetra lahko kar precej herojsko dejanje), melodičnim baladnim vstavkom korektno zastavljene skladbe Still Alive pa sledita dve uporniški temačnejši skladbi Hell’s Breaking Loose ter sklepni Crossroads in v manj kot uri ste prispeli varno na cilj z občutkom, da vam je bilo vse od nekje znano – če ne od Maidnov pa od Rainbow, Dia, Judasov ali celo Gotthard.
Pain&Gain zahteva, da si natočimo čistega vina. Ni presežka in revolucije. Ni kopice dokazov o inovativnosti, izseva pa medsebojno kemijo benda, ki funkcionira kleno, dobro uigrano in dejansko uživa v momentih, ki bi jih lažje pripisovali nekemu drugemu času, neki drugi epohi in nekemu drugemu svetu, ki ga dandanes skoraj da ni zaznati. Tretji plošček neuničljivih Švicarjev zagovarja osnovno patino pravega klenega rock’n’rolla, hard rocka in metala s hrbtenico – ne morete pripraviti omlete ne da bi ubili nekaj jajc, kot tudi ne morete servirati težko kategornega obroka ne da bi pri tem potočili kapljo krvi in potu. Charing Cross so bili pri tem uspešni, a, žal, evidentno neizvirni. Plošča je zato dober izkaz temu, da smo se lahko v preteklosti dodobra navzeli dobre glasbe, ki je spolzela v pore in postala del naše podzavesti, tudi, celo, kolektivnega duha, je pa res, da so se v poplavi dobre glasbe nekdaj precej brisale meje med izvirniki in reprodukcijami. Charing Cross tako, žal, niso mojstri, ki bi risali lastne smernice, v igri imitacije pa so zelo prepričljivi in vešči. Tudi to dandanes zasluži pohvalo.
OCENA: 7 / 10
SANDI SADAR ŠOBA
