BLACK EXPLOSION – Atomic Zod War
(Metalville, 2016)
Vse bolj, ko se staram, ugotavljam, da mi paše retro, recimo temu vintage sound, saj je sodobna produkcija v marsičem z zvočnim pretiravanjem ubila organsko, čutno, dušno podstat glasbe. V tem morju brezidejnih zagovornikov teze, da je vse, kar je kakovostnega, nujno tudi novega pa se najde, hvala bogovom glasbenega Olimpa, tudi nekaj tistih posebnežev, katerim se je koledar nehal vrteti še pred nastopom milenija. Eden takšnih glasbenih arheoloških odkritij novega datuma je nedvomno heavy stoner blues psihedelični trojček iz skandinavskih koncev, skupina Black Explosion, ki je po petih letih dela letos opasana s podpisom pogodbe za založbo Metalville, obenem pa tudi s tretjim studijskim albumom, ki nosi naslov Atomic Zod War. V kolikor je vaša teza, da lahko zaupate zgolj sebi ter prvim trem Black Sabbath ploščam, radi pa prisluhnete tudi rahlo bolj natripanemu space rocku iz retro garaž iz začetka sedemdesetih, potem je Black Explosion ime, ki ga boste v svoje bukvice zapisali na zvočno časovnico med imeni Hawkwind, Sabbath ter MC5, če si sposodimo primerjavo od za to bolje plačanih komperativistov iz tujine, je pa res, da je bolj kot z očmi potrebno glasbi prisluhniti z lastnim parom ušes ter podati lastne sodbe. Pri albumu Atomic Zod War je ugotovitev, da je tri zadostno število glasbenikov za sonični razvrat podkrepljeno z debelimi nanosi retro maž za ušesne končiče. Album dejansko zveni, kot bi ga vzeli z zaprašene police z datumom 1970.
Namesto kitarskega odklopa velikega Jimija se tokrat dogaja vse v bolj garažnem, morda protozigotnem punk smislu, so pa psihodelične substance vsekakor še prisotne. Sonični izliv zvočnega tripa se začne z vesoljskimi piski skladbe Paralyzed, ki po zvoku naefektiranih klaviatur, semplov, kitarskega feedbacka ustanovnega člana, gospoda Chrisa Winterja, dobi bolj doomovsko konturo z dodajanjem precej zračnih, precej tanko nanešenih bobnov Addmana Linquista ter ravno prav s fuzzom maziljenega basa Simona Haraldssona. Chris je kot vokalist bližje stonerju, kot bi mu stregel Brant Bjork in ne Josh Homme. Rustikalna ost precej suhega sabbathovskega doom postajanja se pospeši z garažnim udarom recimo temu power psiho bluesa v skladbi Ain’t Coming Home. Občutka, kot sem se ga navzel med poslušanjem prvih Black Sabbath albumov se enostavno ne morem znebiti, le da so Black Explosion s svojo res izprano produkcijsko linijo bližje zvoku, ki ste si ga vnašali v slušne vode po tem, ko vam je prijateljev prijatelj od punce svojega brata presnel že petkrat presneto kolekcijo starih garažnih sentišev na kaseto sumljive kakovosti. Veliko je visokih tonov, premalo globine. Vse zveni tako zaprašeno in tako nedefinirano, da se prav krvavo pogreša globino in mišično maso glasbe, ki sicer ni slaba, a ji manjka zvočna teža. Na tretjem komadu World Is Dead se občutek ne popravi. Nekakšen White Stripes približek doda tripu space zadetkarske psihedelije še malce baladnih podtonov. Tako bi, z vsemi temi ropotuljicami, marakami in kitarskim ogrevanjem, zveneli Stonesi na hudem temnem tripu. Po minuti in pol medmeta smo s skladbo Location 9 prežarčeni v bolj psihotični punkerski segment vesolja. Slišati je Iggyja in Stoogese, bolj polteni rock pa se kiti še z vesoljskimi retro piski in bolj ostrimi konturami parih akordov, bolj masivnega basa, bobni ter psihotičnimi Chrisovimi vokali, prek katerih se poskuša nasneti konfuzne solaže, ki jih je v stanju popolne katarze na Woodstocku iz sebe streljal Hendrix, le da so Chris in kompanija dosti bolj robati, manj galantni in bolj enolični. Going Down se vrne spet na sabbathovsko godbo. Seksi stoner izliv brezupa in srčne bolečine, apatije se tokrat prikupi bolj tako ušesom kot tudi srčnim vodom, a debeli »retro« manjko produkcijske jasnosti ter moči krade točke ter iz takta v takt oddaljuje poanto albuma Atomic Zod War. Get My Mind Together je space rock klic na pomoč. Natripani stoner blues briljant se je zgodil pred finalom albuma, čeprav se agonični poskus prepričati neprepričane ddogaja v isti klavstrofobični produkcijski škatlici klišejev ter slabega občutka za gumbe na mešalki in bi bilo potrebno producenta streljati če ne nabiti na kol že bistveno prej preden se je plošča zavijala v celoviti kolaž. Sklepni Devil Inside poda morebitni odgovor v bolj slišani obliki. Space rock posladek o tem, da je za vse kriv zlodej sam je že slišana kombinacija težkokategornega nadrogiranega bluesa, ki kapitulacije pred imperativi novega milenija ne priznava.
Konfuzno je sklepati recenzijo z ugotovitvijo, da mi je bila glasba, kolikor sem jo pod zgrešeno produkcijo uspel slišati, dejansko všeč in sem uspel vsaj za nekaj nemotenih hipov uspel najti kozmično vez s potentnim stonerskim blues space rock eksperimentom, ki sliši na ime Black Explosion. Eksplozijo bi bilo bolje slišati, če ne bi za mešalko sedel slušno prizadeti retard, ki je retro zamenjal s pojmom zamazane slabše slišnosti. Jebena zmota, mater, ker se je s tem zgodila na tem malce več kot polurnem poskusu dominacije bolje slušeče publike precejšnja škoda na rovaš glasbe same. V kolikor bi bila produkcija malce ojačana, denimo na način, kot ga premorejo Monster Magnet ali pa bi posegli po recepturah, ki so jih v studiju uporabljali Sabbathi, bi bilo tokrat možno govoriti o enem boljših retro albumov leta 2016, tako pa lahko kakovost slutimo le v grobem, za četrti plošček pa srčno upamo, da bo fante srečala pamet in bodo namesto še enega demo albuma posneli ploščo, za katero jim bo vredno več časa namenjati gumbom na mešalni mizi. Da, to je tista oglata stvar, ki v studiju iz glasbe zmore izvabiti več kemije in medosebne magije kot zgolj uporaba zunanjega mikrofona na kasetniku, na katerem ste prek precej obrabljene snemalne glave v deseto presneli zbirko svojih pesmic iz otroštva ter poskušali izgubiti svoj glasbeni jumfer kot pravi dedci. Tokrat je to zvenelo boolj kot demo ogrevanje ali slaba šala na rovaš sicer dobre glasbe.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
TUKAJ lahko preberete recenzijo za THE BLACK EXPLOSION »Servitors of the Outer Gods« 6.5/10
