BILLION DOLLAR BABIES – Chemical God
(Metalville, 2016)
V stanju otopelosti družbe prava umetnost nastavlja zrcalo družbi s topo estetiko, v stanju popolne apatije pa je šok edino zdravilo za malce erektilnosti duha, a kaj, ko se je moderni človek novega milenija že vsega prenažrl ter nasitil in je potrebna konjska doza adrenalina, da nas karkoli resnično dotakne. Po sedemdesetih letih ter pionirskih prijemih botra šoka, gospoda Alice Cooperja, po King Diamondu, pa WASP, estetsko pretresljivih estetskih ekscesih v pajkice in tupeje našemljenih osemdesetih ter po gostkem momentumu Marilyna Mansona in zombifikaciji z Robom Zombiejem je ostalo bore malo prostora za dejanje novosti na paravanu šok rocka, a optimisti še obstajajo. Nikakor novinci na glasbenem nebu, švedski trio Billion Dollar Babies, se z drugim albumom, ploščo Chemical God poskuša dokazati kot nekaj svežega, a mlačne vode se ne da izumljati, dragi moji. Šarm modernih rifov, elektronike, usnja ter psalmov odvisnosti od kemičnih substratov ter ideologij je malce premalo žmohten, da bi lahko trdili, da nismo zašli v slepo črevo evolucijskega razvoja glasbe, ki sicer suvereno in dobro drgne na precej gladko zdrgnjene strune spevnega prepotentnega metaliziranega rocka, kar sliši še tako naglušni in površni poslušalec. So Deathstar ali Lordi res šokantni ali gre zgolj za pozo in ali Billion Dollar Babies lahko po mnogoterih dejanjih šoka sploh še kaj pretresejo? Ker je dvom izvrstno seme za pravo poglobitev, si odgovorov ne postavljajte vnaprej in poskusite v sad precej stereotipnega izgleda ter imena zagristi brez vnaprej postavljenih sodb. Preslišite moje uvodne sugestije!
Da ne bo pomote – februarski dar založbe Metalville si ne prizadeva prodajati iluzije, da je v celoti vse izvirno in da je vse zraslo zgolj na švedskem zeljniku kreative. Kitarski rifi Pata Kramerja in Maxa Landerja so kaljeni z metalurškim zlivanjem kričečih osemdesetih ter modernejše prenapolnjene resonance modernejše melodike Extremov in Mansonove soldateske nekdaj nadarjenih kitaristov na kopici semplov. Sinkopirani suhoparni ritmični dodatki organskih bobnov ter debele plasti semplov in elektronike povrh, primanjkljaj basa ter spet rustikalni odprti vokali v osemdeseta zagledanega Frankieja Richa so skupni imenovalec dogodja, ki stalno jadra med pretirano predvidljivostjo poze (Ugly Kid Joe bi se prav zlahka podpisali pod otvoritveni štiklc I Want To See You Burn) in moderne »eklektike« (ja, že Marilyn je pel o tem, da smo se zaljubili v kemijo, kar Everyone’s In Love With A Chemical God le ponovi, The Junkie’s Ball pa bi prav lahko polnil vrzeli v skladovnici skladb Roba Zombieja …) kmalu doseže maksimalne limite ter domet benda. Produkcijsko precej suho vmešana enolončnica vsega je nevarna za konzumiranje, saj se pozornost uma zelo hitro odtava v sfere primerjav z izvirnimi grehi in fokus ne obvisi na precej šolsko postavljeni formi kitic ter refrenov. Chemical Godu manjka globine in ostrine, topi potegi temnejše resoniranega hard rocka pa na trenutke le pritegne k bolj všečnim trenutkom pravega navdiha. Izpod kopice formalizmov se simfonično pompozno izpostavi epska baladna kitariada One, ki v marsičem spominja na trenutke stadionske izjemnosti Axlove konjenice, kamor lepo pade tudi Why Don’t You Put Up A Fight, a je vse preveč mašil in ustavljanja razprtih registrov. Na precepu obeh svetov se s svojo agitacijo simbioze militantnih ritmov in melodičnega petja postavi President Payne, po ustoličenju novega svetnega reda pa pomre še zadnja luč upanja in bend finalizira svoje demonično dejanje dekonstrukcije sveta (When The Light Goes Out se vnovič pretipa prek stereotipov velikega Alice Cooperja, malce bolj suvereno zabrunda vse z akustično baladico When Nightmare Began, po eksploziji pospešenega ritma skladbe The Man I Am pa se karneval temačnosti ustavi v precej bizarnem finalu skladbe House Of Dream, ki je dejansko čisto primerno finalno dejanje, na katerem otroški zbor z bendom zaključi zvočno ponovitev dejstva, da je svet v riti, povprečni milenijski otopelci pa so zdravi zgolj s pomočjo sledniške logike brezidejnih ovac ali s pomočjo medikamentov).
Hegel je nekoč napisal, da se stvari človeku vedno zgodijo le dvakrat: prvič kot tragedija in drugič kot farsa.
Chemical God ni dejanje šokantnega razodetja, ni evolucijski skok za več svetlobnih let naprej v smeri razvoja stanja šoka, ni dramilo in ni estetski presežek. Chemical God je pravzaprav čisto soliden rockerski izdelek, ki ostaja ujet v sivino golega povprečja ter precej nežno obuja spomine na stanje šoka, ki je nekoč morda predramil hipnotiziranega homo sapiensa sedemdesetih, a kabare ničevosti se je odtlej premaknil dalje in nekdanje primerjave, metafore, motivi in prijemi nekako ne ustrezajo programskemu pogonu človeka novega tisočletja. Prav ta občutek preživetosti in tujega je morda bil namen in če je šok s starikavostjo tisti, po katerem so želeli idejno poseči Billion Dollar Babies, je cilj dosežen. Chemical God je namreč plošček, ki tem postulatom popolnoma ustreza. Namesto koraka naprej je kdaj potrebno ubrati tudi tri korake nazaj – ali pač?
OCENA: 5 / 10
SANDI SADAR ŠOBA
