AKARUSA YAMI – Heavy Climb
(samozaložba, 2015)
Pri sodobnem progresivnem metalu je osrednje in edino smiselno vprašanje: »Kaj je v metalu dejansko progresivnega?« V daljnih osemdesetih ter deceniji kasneje je bilo bolj kot vprašanje progresivnosti smiselno vprašanje drznosti, izvirnosti ter dometa, do koder so se lahko premikali ekstremi, da je bila glasba še učinkovita in ni postala larpurlartistični skupek naključnih gradnikov, težko poslušljivi kolaž. Ekstremi so se premikali in vmes so se zakoličili okvirji matematike djenta, avantgardo ljudi s čutenjem pa je zamenjal metronom. Z mislijo na to sem se lotil prvenca mlade britanske peterice Akarusa Yami. Nottinghamshirski kvintet, ki postavlja z japonskim imenom v opozicijo tako luč kot temo, je dobrih pet let stara desetnoga shizofrena pošast, ki so si za izziv postavili tehnične izzive metala, kot ga razumejo The Dillinger Escape Plan, Messhugah, Devinovi Strapping Young Lad, Menmic ter Fear Factory, v celoto pa si upajo prilivati tako elektroniko, jazzy club zvoke ter post HC držo inteligentnega upora.
Prvenec Heavy Climb je imenu primerno težek zalogaj za takojšnje instantno prebavljanje. Kar daje zasedbi izrazito podobo so agresivne, na trenutke tudi sanjave jazzy djent kitare v rokah Toma Clarka in Jule Goatly, precej odrezani in suhi vstavki Adama Jonesa a.k.a. Tweaka, kompaktnega basa Jakea Bennetta ter dualni vokal Toma Brumptona, ki je v preteklosti očitno analiziral in posnemal vokalne pristope Burtona C. Bella ter ga posvojil ter predelal v nekaj post HC-jevsko neposrednega. Album je dihotomna igra popolno racionaliziranih aranžmajev. Uvodni The Old Man By The Fjord zažene kolesje v obotavljajoči stampedo lomljenih ritmov ter menjav ostro našpičenih distorziranih zvokov ter milozvočij. Med stičišči zevajo na trenutke suho zlepljene ritmične nedoslednosti a se kolaž podob in liričnega itenerarija lepi v skupno podobo nemoteče. At Last, Sunlight (Endlich, Sonnelicht) prebuja in meče iz stanja umirjenosti v konfuzni svet groteske, temačnosti. Mozaična konstrukcija medmetov ter inteligentnih fragmentov ni monolitna zlitina. Manjka trdnejših spojev. Naslovni Heavy Climb se v mehkejši različici The Dillinger Escape Planov spaja z oratorijem Mnemicov. Kratki izbruhi impresij so preliti z zvoki plavajočih sintetičnih zvokov klaviatur. Long Night In The City z instrumentalno scenografijo popelje po ulicah izpraznjenega mesta. V zvočni metastazi namenske umiritve se dokazujejo dometi glasbenega itinerarija zasedbe, ki hrepeni po stanju virtuoznega zena, a je nad čutnejšo ekspresijo preveč prisoten ratio, kontrolor umnega. A Monument Built To Carnal Desire se poskuša vnovič poigrati z jazzom, ki ga cefrajo djentovska rezila, And The Night Will Take Us All pa celoten diskurz z maratonskimi skoraj sedmimi minutami pripelje do mej skrajnosti. Bend funkcionira v okvirih tega žanrsko tesno zakoličenega sveta večino časa togo, po jazzovskem prelomu na polovici pa se daje slutiti nek globlji potencial, ki pa potrebuje še malce več produkcijske nadgradnje ter dokončne domislitve, saj je skupna forma naporna in konfuzna. I Work In Formaledyhde (namensko zatipkavanje pri imenu skladbe ali skriti kod?) manifestno nadaljuje v isti smeri tesnobnosti, pritisk stiske pa se zlovešče nadgradi z novim medmetom. Loving Parents je fina elektronska igra s čuti. Statični pritisk Reznorjevih NiN zvokov, težkih basov in vesoljskih piskov, deluje prefinjeno in dramaturško usklajeno s tem, kar skedi. Les Mere Terribles iztisne na platno zvočne liturgije nove agonične krike, prepotrebno stanje pomiritve pa v celoto prinese zaključno klavirsko dejanje – skladba The Natasha Trade, na kateri gostuje Joy Shannon. Klubovski elektro beati in jazzovski klavir stopnjujejo občutek nokturalne poetike odtujevanja, površinskosti čutenja in življenja. S posebnim okusom končne zmedenosti se album sklene, kot bi bili deležni dela popolnoma druge osebe, drugih ljudi. Psihoza samega razsvetljenja pripelje do stanja popolnega nihilizma in razmotritve slišanega in čutenega.
Akarusa Yami združujejo nasprotja čiste forme in ostrih form metalurgije predstavljajo soliden del mozaika sodobnega, recimo temu inteligentnejšega metala, ki zahteva več zbranosti in poglobitve kot običajni izdelki, ki ste jih imeli kdaj postavljenih za svojo zvočno kuliso. Heavy Climb je naporen, trd oreh za žvečenje, ki pa daje vedeti, da je zasedba željna kosanja s tistimi, ki so žanrske okvirje ter pravila igre lomljenjih ritmov ter šablonske matematike dejansko postavili. Zaenkrat je v slišanem še veliko preveč sposojenih vzorcev in premalo naravne kohezije gradnikov, da bi lahko Akaruso Yami dojemal kot avantgardo in borce v prvih bojnih linijah, ko pa se bo bend odrešil klišejev ter si pustil iti manj togo v stanje notranje simbioze elementalov, potem pa bi znal servirati kaj več kot skupek fragmentov brez bolje čutene in videne osrednje jeklene niti koncepta ter bolj konkretne vsebine. Tokratni produkt je solidno obrtniško delo, ki mu manjka še čisto malo, da dozori v nekaj bolj potentnega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
