AIRSTREAM – Kingdom Of Isolation
(Metalville Records, 2015)
Po dolgem času lahko začnem že prvi odstavek z iskrenim poklonom mukaličnosti, perfekciji produkcije ter zares izvrstnemu občutku za mero virtuoznosti ter dinamike. Švedski kvartet Airstream je nedvomno bend, o katerem boste še slišali, letos izdani debitanski nastop na AOR in prog sceni s ploščo Kingdom Of Isolation pa se svetu daje bistveno več kot sveže žemljice s police perfektnega žanra. Ko se na istem krovu združijo potenca prodornih vokalov (tem streže nekdanji član zasedbe Sky Of Range Stiff Karlsson), mastnih kitarskih pasaž (podpisane z izjemnim libidom Mathiasa Braska) ter ritmična lahkotnost dobro uigrane ritem sekcije (nekdanji basist zasedbe Thunder Micke Höglund ter bobnar Tommy Moon funkcionirata neprisiljeno in imenu benda primerno zračno) se iz zvočnikov cedi nadstandardni sonični nektar. Svoje so na ploščku prispevali tudi eminentni gostje iz sveta glasbe (solaže nekdanjega kitarista zasedbe Europe Kee Marcella ter nekdanjega člana alianse Glena Hughesa, Thomasa Larssona puščajo vsekakor svojo sled), je pa že izvirni četverec dovolj izvrsten, da se dviguje jeziček standarda že z osnovnim soničnim jedrom zasedbe.
Kaj je tako navdihnjenega, da se že prvi odstavek začne s presežniki? Samo kakovost izpoveduje vsaka izmed devetih potentnih skladb, če pa so skladbe začinjene s pravo mero zapomnljivosti, katarzične melodike in prave fluidnosti idej, nekih resnih ugovorov zoper plošček ni niti možno izrekati. Stiff je izvrsten in ravno prav možat, da bi lahko zlahka šel v kosanje z nosilci praporja AOR-ja, pa če se posvetimo resnim izdelkom zasedbe Whitesnake kot tudi katalogu prej omenjanega Hughesa, Journey, Magnum, Diom in še čim. Skandinavski doprinos zlati tradiciji zvoka osemdesetih je nenaiven, bend pa dokazuje, da premore kleno hrbtenico in veliko smisla za proporce. Tudi distorzije z občutkom prave surovosti lepo padajo v pehar všečnosti, žal pa manj pritegne beden občutek za vizualno prezentacijo plošče, ki je s suhoparnim oblikovanjem prav zlahka spregledana. K sreči se plošče posluša z ušesi in ne očmi. In ušesa imajo kaj premlevati. Veliko zanimivih stopnjevanj, nenadejanih popolnoma odrezanih sekvenc, biserov čistega navdiha in prave mere racionalnosti, zaradi katere dolgčas ni niti za hipec opcija. Favoritov ni, razen če bi izstavljal melodični rez uvoda The Power Of Music, večslojno prodornost skladbe Addicted, umazanijo temačne naslovne skladbe (prekleto potegne prav na Ronnija Jamesa Dia), pa natrgani briljant skladbe Lost In Fears ali ravno prav razgibano mantro sklepnega finala s House Of Pain. Pritisniti boste morali vnovič na gumb za ponovni obrat celote in potem še enkrat. Celota namreč terja mnogotere ponovitve in te bodo prej v ugodje kot prisilo!
Navkljub temu, da nisem ekspert za AOR si drznem pri branju z dlani zasedbe ter pri predihavanju melodičnega prvenca Kingdom Of Isolation napovedovati, da se bodo Airstream pri samooklicanih poznavalcih žanra vpisali v tisti del ponudbe, ki bo sigurno bolj opazovana in hvaljena. Bendu ne manjka niti agilnosti niti prave glasbene podkovanosti, je pa res, da je za dokončni preboj in uspeh potrebno še kaj več od osamljenih in žal redkih javnih pohval. Tudi najzahtevnejšim je dan pravi odmerek glasbe, ki ostane vklesana v male možgane, zato bodo Airstream kaj več kot le muha enodnevnica ali osamljeni poskus retrospektive bogatega izročila preteklosti. V malhi je še mnogo potenciala in sumim, da bomo zavoljo tega o Airstream v prihodnjih letih nedvomno še slišali in pisali. Takrat z manj tipanja in primerjav z oceanom podobnih umetelnih podobnežov in z več omembami tega, kar ločuje mojo zasedbe Airstream od konkurence.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
