Joy Shannon and the Beauty Marks Mo Anam Cara
Tripple Goddess Records, 2015
Irska, dežela poetov, rapsodov, odmaknjenih vasi in pozabljenih orakljev, je na svoji trdi, neizprosni grudi vzredila ljudi s prav posebno, pokončno in drzno držo. Med slednje spada tudi posebna umetnica Joy Shannon, ki ustvarja prav posebni splet galske melodike, v ikonografijo pozabljenih svetov nordijske mitologije pa vešče vpleta prav posebne ezoterične teksture sebilastne novodobnosti. Na šestem albumu z naslovom Mo Anam Cara ali dušni vodnik ter duša dvojčica, se multiinštrumentalistka okusno podkrepljuje z nežnimi podtoni black metalske skupine Ulver, ki pod imenom The Beauty Marks v kolaž senzualne tragike, melanholije, bolečine ter čutnega vnašajo ravno pravšnje odmerke senčenja, da je izdelek korak naprej od new agerskih utrinkov ter da celota ne zveni povsem tradicionalno folkersko.
Mo Anam Cara bi bil lahko žigosan z oznako celtic doom folk, a je na sebi lastni introspektivni način več kot to, saj je statement, estetski eksperiment in konglomerat interpretacije poganstva, starodobnih metrik pa se Joy loteva na sodoben, zlovešče minimalističen način. Mo Anam Cara je poklon, daritev poganski boginji, da bi lahko izgubljeni in trpeči svet sedanjega brezdušja našel spokoj in umiritev. Irski melos se na skicirni način topi v zamaknjenem prebiranju koščkov mozaika dežele, ki je ni več – in to z dušnim resoniranjem ter krhko prozaično mondenostjo ter modernostjo. Mo Anam Cara ni pompozni album, ki bi vas nemudoma zagrabil, saj je v stihijski preproščini skritega obilo med seboj kontradiktornega in nezdružljivega. Komorni pridih godal se z gotsko temačnimi efekti ter odzveni prostora staplja in topi z Joyinim svetlim, a kristalno bolečim glasom, ki harmonizira presvetljeno belino, temačnost in melanholični trpki priokus bolečine pa dodaja konture na način, ki suspenzivnega pritiska lepote ne ruši in ne načenja. Tolkienovski privid misteriozne zloveščosti se nadgrajuje. Po The Winds Of Hel in Samhainu se z zasanjano žalostinko Midwinter Ghostom vpreda v konture neizvestnega, skoraj nesigurnega ponavljanja figur. Imbolc Invocation To Brighid podobno vzdušje le ponovi, dodaja pa malce več srednjeveške starikavosti s harmonijem in ubiranjem strun harfe. Pastoralno stopnjevanje z eteričnim optimizmom skladbe Ostara Blodeuwedd. Kot bi poslušal Nicka Cavea oziroma njegovo prodorno liriko predstavljeno prek prizme vestalk in varuhinj mističnega oraklja. The Fires Of Beltaine premaknejo sentimente spet v sfere goste megle melanholičnega poigravanja s temo, da bi Midsummer Witch Hunt na caveovski način poudaril nujne zarise krivde, nevrotičnega pesimizma in apokaliptične alternative v misticizmu, ki se izmika neposrednejšim interpretacijam in čutenju. Pravzaprav je ta dualizem čiste forme in pobeg od definiranja ter zakoreninjanja naracije v čem bolj konkretnem skupni imenovalec celotne plošče, ki je estetska in odseva lepoto, ni pa glasba za vsak dan. Mo Anam Cara je novodobni misterij, poskus liturgične tragike in liricizma, poetičnosti nerazumljivega ali težje razumljenega. V dobi feminiziranja je Joy samo kanal, preusmerjevalka, medij, ki prek izvenkategornega folk dooma poskuša navezovati stik z davno izgubljenimi svetovi. Namesto zlate dobe se prek melodike izpoveduje hladni spev krivde, minevanja in intenzivnega svetobolja na najvišjem estetskem nivoju. Mo Anam Cara je briljantni izliv terapevtskosti, ki je namenjena sama sebi, se pa lahko dotakne hipno tudi slehernega vsaj malce dovzetnega nostalgika z občutkom za ustrezne ali neustrezne frekvence ter modulacije na eno samo temo brez opcije nadgrajevanja in sklenitve v nečem dorečenem in pompoznem. Mo Anam Cara namreč pompoznosti in sklenjene zaključenosti namensko ne ponuja.
OCENA: 6 / 10
SANDI SADAR ŠOBA