HELLION RISING – Eight Of Swords
(Helion Rising, 2014)
Kako hitro se lahko opečete, če sodite glasbo zgolj po ovitku plošče. Na osnovi tega bi bil prvenec zasedbe Hellion Rising zlahka zmotno vmeščen v razdelek temačnega dooma, black metala ali česar podobnega, saj sklicevanje na idolatrijo pentagramov, wicce in podobnega diši bolj po zgoraj omenjenem in ne nakazuje na zametke sludgersko umazanega rustikalnega navala NWOBHM-a, kar peterec in Newcastlea tudi prinaša. Že uvodoma priznam, da je EP Eight Of Swords eno lepših presenečenj v grdem, povsem zavajajočem ovoju, po več ciklov trajajočem osvajanju prej neosvojenih soničnih platojev zasedbe pa je čas za vrstice iskrenosti in zdrave kritičnosti.
Po atmosferičnem uvodu skladbe With Bricks Of Bone And Blood As Mortar se stvari razkrivajo in nizajo kar same od sebe. The Beast je vse prej kot tipajoči trdozvočni begavec, saj mu dajo fantje nemudoma pridih kakšnih Corrosion Of Conformity na grungerski ritmiki (podobni prvencu Frogstomp avstralskih Silverchair, a z več nivoji preigravanja ter bolj sočnimi vokali in kitarami). Prav kitarski tandem Giovanija Camilla in Daveya Reaya zarisuje bendu in plošči najmočnejše konture. Pospešena umazanija skladbe Wretch Nailed Tongue produkcijsko zadiši na Kyuss na thrasherskih steroidih. Pridih potu in mišic izkazuje kopico intenzivnega truda, ki ga je v delo vpletla celotna zasedba. Raskavi vokal Matta Adamsona je ravno prav prekajen in natrgan, bobni Adama Telforda so ravno prav preprosti, oklesteni, a zato udarno tempirani, bas Kierana Canta ravno prav ojačan in distorziran. Produkcijsko okusni sprehod po koloarjih preverjene preteklosti se nadaljuje s skladbo Bereavement Of The Chimes, ki sludgersko gonjo rahlo ustavi, doomu sedemdesetih (kakšnim Pentagram denimo ali bolj znanim in malce mlajšim Orange Goblinom) naklonjeni kvintet pa zna prepričati z dinamiko in dobrim občutkom za strukturiranje. Dvigovanje atmosfere z izvrstnimi solažami in rifi se dokaže za prefinjeno rutino. Goat Charmer odpre registre magije spevnega in naravno začinjenega heavy metala, ki mu možje klestijo ves blišč za ameriške strani luže, da funkcionira bolj domorodno, sabbathovsko, angleško, če že hočete. Seksi groove, basovski in bobnarski suspenz, lirika človeške ničevosti in emocionalne izpraznjenosti, srd in nezadovoljstvo, nato pa preliv s spektralno mavrico pravih kitarskih rifov in solističnih solaž. Seksi! Sklep s komadom Just For Tonight preizkuša bolj delikatni nivo senzualnosti in radijskih hitov, precej enostavni hitič pa ne zveni kot cukrani baladni dodatek temveč kot bolj optimistični finale, namenjen nežnejšemu spolu. Ni kaj – fantje imajo v malhi vse potrebne elemente za resno dodelavo in rast.
Pa preidimo k kritikam, da ne bo vse samo hvalospev. Eight Of Swords je, roko na srce, dobro produciran demo posnetek s starikavim pridihom. Kot bi iz zaprašene police izbrskali pozabljene posnetke prej omenjenih bendov in se prepustili sentimentalnosti intenzivne retrospektive ter poveličevanju dobrih starih časov. Rustikalnost tokrat ni negativno mišljena, saj je v sodobni produkciji, v dobi studijskega pretiravanja in poliranja nivojev začela hirati tista najpomembnejša komponenta glasbenega dela – muzikaličnost. Slednjo je zamenjala preračunljivost, ki jo zasedbi Hellion Rising res ni moč pripisovati, je pa res, da je njihov osrednji sklic k NWOBHM-u malce razcepljen in zveni res zastarelo. V živo bend nedvomno funkcionira več kot solidno, a je receptura na trenutke preveč trivialna in predvidljiva, vendar peterec to kompenzira s svojo življenjskostjo in slo po sledenju lastne samopotrditve. Eight Of Swords je soliden poskus in dokaz potenciala, ki pa ga lahko z malce več produkcijskega takta, malce več podkrepitve nižjega dela registrov ter malce več prevetritve starih arhivov ter prehodu na tisto nekaj več avtohtonega Hellion Rising prav zlahka nadgradijo. Po tem prvem poskušanju prvo zvarjenega izdelka ni govora o brozgi, a je zvarek še daleč od popolnosti.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
