NASTY – Shokka
(SoulFood/ BDHW, 2015)
Popolnoma zgrešeni svet si zasluži premerno sonično popotnico – to je stav, ki ga od leta 2005 dalje s svojo posebno percepcijo HC-ja ter metala pooseblja belgijski kvartet Nasty. V kolikor je upočasnjeno, oklevajoče nizanje odprtih akordov ter mastne distorzije opisna osnova za dojemanje pravovernega HC-ja nove dobe, potem lahko četverec s svojo ne ravno posrečeno izbiro imena ter ne najokusnejšo oblikovano naslovnico plošče Shokka (pravzaprav je moral biti oblikovalec izbran iz oddelka barvno slepih grafitarjev na čudnih substancah …) nedvomno pravi predstavnik žanrskih okvirjev.
Površni pregled celote ponudi vse elemente generike in zahtevane estetike – veliko breakdownow, ki naj bi bili namenjeni podkrepitvi jetrnih izlivov uličnega besa, grleni vokali na distorziranih steroidih, družbeno kritična stanca o usranem svetu in usranih ljudeh daje HC komponento, metalizirani spekter pa se opira na atonalni konceptaven Morbid Angelov ter vzhodnonemške metal in deathcore dikcije. Spomnim se na Calibane, Heaven Shall Burn, prisluhnem asociacijam z Emmure, Lifeless ter Acacia Strain in vezna nit je jasna: belgijski četverec brani iste, že dobro oblegane in neizrazite linijske okope. Sicer kakovostno uravnoteženi paket zvočno preproduciranega besa je žal zavezan preozkim okvirjem in neke notranje raznolikosti, diverzitete, tudi po nuji in (oblikovnim) zapovedim pravovernosti ne dopušča. Tu nastopi problem, saj je bilo s te strani povedanega mnogo, če ne preveč, brutalni naval sicer lepo ubesedene jeze pa se v množici podobnega mehko raztopi ter ne izstopa z ničimer. Vse je narejeno po istem kopitu in med ekstremi decibelnega navala krvniške razpizdenosti ter besnilom dolgčasa, ki ga takšna sivina ponuja estetskim delom možganov.
Shokka je sicer kakovostni predstavnik izpranega žanra, prav zaprisega izrabljenim normativom pa četverec onemogoča narediti kaj več kot braniti subverzivo urbanega brezvezja, s svojo trdno vero ter doslednostjo pa se v misli in srce naseljujeta tako sočutje do benda, ki vrhuncev NYHC-ja ne bo mogel poustvariti na Poirotovi strani meje, ne bo mogel mozaiku prenapoljnjenosti s kloniranimi entitetami dodati nič pretresljivega ali revolucionarnega, obenem pa lahko na tej strani ekrana kontradiktorno pohvalim tudi trdovratnost verujočih in nosilcev kadavrske plamenice metalcorea, da se milenijski ples nespremenjenosti nadaljuje kot se nadaljuje. Metalcore je že kmalu po svoji incepciji začel kazati težnje po bolestnem ponavljanju, zakar so nekateri kritiki žanru napovedovali že skorajšnji konec, a se bolnik na dihalnih aparatih ter steroidih ne da. Kakovost obrtniških izdelkov raste, vsebina pa, žal, hira. S tem hira tudi šarm, zaradi katerega bi lahko skupinam kot so Nasty, čeprav gre za »no tongue in the cheek« ekstremizem v vseh ozirih, težko napovedoval svetlo in dolgometražno uspešno prihodnost. Shokka je tako samo en izmed krikov v množici, ponujeno pa je najverjetneje namenjeno bolj odrskemu uživanju kot neskončnemu ponavljanju na CD predvajalniku. Saj veste: vsak izgovor za dobro koncertno žurko je dober razlog. V tem smislu je Shokka pravi izziv za merjenje mišic v istem težkokategornem razredu enako zvenečih in izgledajočih mišičnjakov, ne more pa se povedati kje se konča bullshit in kje se začne tisto ta pravo. Na to vprašanje vam sam, ki sem izgubil vero v prisiljene konstrukte metalcorea že zdavnaj, težko povem pravi odgovor.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
