WHISPERING WOODS – Perditus Et Dea
(Loud Rage Music / Soul Food, 2015)
Po nordijski uzurpaciji simfoničnega metaliziranega neba z Nightwish je simfonični metal dobil premise nadaljnjega razvoja. Sledilo je malo morje ženskih vokalistk, med njimi tudi kratka, a zelo potentna doba tudi slovenskega ustvarjanja (še pomnite prefinjene teksture skupine Aperion?), v kopici videnega in slišanega pa je pogled le redko segel globoko v nedrje Balkana ter povzemal estetiko romunske scene. Na slednji se je od leta 2008 vkoreninjala tudi zasedba nadarjenih glasbenikov in glasbenic s skupnim imenom Whispering Woods. Po prvencu Fairy Woods so sledile številne destabilizacije in prevetritve, ki so se leta 2010 umirile s prihodom flavtistke Catalina Popa, prek katere sta svoj skupni jezik ter mesto v zgodbi našče klaviaturistka Cora in nadarjena sopranistka Alexandra, od leta 2012 pa je redna članica zasedbe tudi mezosopranistka Corina Hamat. V tej kakovostni številčnosti se skriva potenca in moč operetike drugega albuma Perditus Et Dea, ki je, roko na srce, izdelek, ki izpolnjuje pričakovanja ter standarde simfoničnega metala do zadnje pike.
Najprej je tu malce zlovešča, a sanjava melanholija atmosferičnosti, tkane s strani glasbenikov, ki svoj posel dobro ter kakovostno opravljajo s pridihom čutenega profesionalizma ter resnosti. Ta je z dvema vokalistkama samo podkrepljena, res pa je, da v malce folkoidni mešanici na trenutke zmanjka malce raskavosti ter bolj kompaktnega, trdnega veziva. Perditus Et Dea je bolj progresivno naravnana plošča, ki z daljšimi kompozicijami daje prostor vsem instrumentalnim dodelavam, dopolnitvam, bolj akustično resonantni upočasnjeni slez večplastnega barvanja pa je v svoji naraciji bližje Tristanii kot najprej omenjani zgodbi o uspehu s severa Evrope. Romunski oktet stavi na izmenjavo klasične forme ter na trenutke tudi eksplicitne, dobro ojačane kitare, megalomanski produkcijski zalogaj pa je nalogi novodobne teatralike kos. Kljub generično zveneči formi je pod površjem skritega veliko prekaljene estetike, subričnega tekstopistva in ravno prav kompliciranja simfonične melodramatike.
Tisti, ki stavijo na decibele in kompleksne solaže, bodo, absolutno, tazočarani, saj se v imenu celote bend odpoveduje dominaciji kitar, da bi lahko iz posameznih etap dvanajstdelnega posveta z bogovi zadonele tudi druge dimenzije. Denimo pišščali, ki spominjajo na Tinkaro Kovač in, tako je, dvojni ženski vokal, ki nima raskavega zvena in patine prepotentnih dedcev, temveč žensko milino in galantno umirja erupcije metaliziranja. Gotskost vzdušja zna tiste, ki pričakujejo dinamiko na prvo žogo, s svojimi počasnimi, mastnimi formami, zmesti in prepričati, da je v celoti preveč polnil ter oklevanja. Prosojnost trpljenja in bolečine se tu lahko zazdijo juvenilne, amaterizma pa oktetu ne moremo očitati. Morda res manjka za ščepec več obratov ter preobratov, da bi lahko celotni operi sledili zbrano že na en mah. Pri tem Whispering Woods ostajajo bend specifično namenjen tistemu klasiki ne odpoedanemu spektru poslušalstva. Perditus Et Dea je v tem oziru prefinjeno uravnotežena dvanajstdelna zgodba o padcu, uničenju, bledenju idealov božanskosti. Patetika in bistvo same tematike ne kvari sunisoide okusno stopnjevanega občutja, na koncu katerega se po debeli uri postopne predigre le dotaknemo eterike božanskega ter začutimo erotično krhkost lastne minljivosti. Minimalizem akustične kitare in zvenkega mezosoprana sklene cikle in zastori padejo na način, s katerim lahko Whispering Woods brez slabe vesti izrečemo priznanje za dobro delo in vloženi trud. Morda ne gre za presežek leta, a se glasbenemu svetu daje tokrat videti, čutiti in slišati nekaj, kar ni instantno, namensko prilagojeno površnemu poslušanju in potrošnji. Bravo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7,5 / 10
