EMERALD SUN – Metal Dome
(Sonic Revolution / Fastball Music, 2015)
Power metal, epski metal in himnični napevi imajo s svojo teatraliko pri mojem paru ušes posebno, res vnaprejšnjih sodb rezervirano mnenje, saj mi visoki tupeji in šminka niso nikoli pomenili nič obetavnega, sem pa v decenijah od osemdesetih dalje doumel, da je lahko pod kičavo zunanjostjo skritega tudi kaj presežnega in okusnega. Na prvi posluh je slišati, da je power metal bil že v osnovi slepo črevo metalske evolucije, a se še vedno vrši nadaljevanje, podaljševanje slepega rova v metalurški eksistenci. Veliko je bilo izumljenega, a vprašanje je, ali je v mlačni vodi »herojskega metala za prave dedce« še možno odkriti kaj novega in neizrečenega, pe ne čutenega. Slednje se zgodi le redko, a vseeno je najava enega najobetavnejših metal bendov iz dežele Alexandra velikega, iz Grčije, terjala preverjanje. Sekstet Emerald Sun se od ustanovitve leta 1998 dalje po dveh studijskih albumih prišteva v smetano grškega metala, tesaloniški gromovniki pa se opirajo že na prvi pogled na izročilo Manowar ter podobnih bendov, ki opevajo heroje in bitke, zvočno pa so dejansko precej očitna mešanica starih Helloweenov, Hammerfallov, Gamma Rayev ter Primal Fearov. Tretji plošček Metal Dome je torej na prvi posluh servirana pregreta jed iz že slišanih sestavin.
Kljub prvi oceni se na plošči ne ubija veselje vseh tistih, ki power metal še vedno čislajo, saj je iz metalske čitanke osemdesetih ter devetdesetih bend ubiral le najboljše in najžlahtnejše stereotipe. Himnični vokali, epska besedila ter, kakopak, fino polirane kitarske kanonade predstavljajo svetli del spektra, bobni, curakljaste klaviature in bas pa so šibkejši in bolj medli del retrospektivnega časoplova. V celoti ni niti ščepca novega in revolucionarnega, kljub temu pa se obrtništvo Grkom ne očita kot slabost, saj svojo obrtniško metalurgijo fantje opravijo neobremenjeno in solidno. Melodična linija je prodorna in dobro podkrepljena na vsaki izmed ducata na album stisnjenih in vtisnjenih skladb. Pri svojem citiranju zgoraj omenjenih vplivov so Emerald Sun zelo trdovratno dosledni, Metal Dome pa je kot celota sicer kompakten izdelek, ki pa mu je v slišanem sodeč marsikje pošla moč že pri originalih, pri kopijah kopij pa se pretečeni rok uporabnosti še toliko bolj sliši in občuti. Oboževalcev žanra to ne bi smelo motiti, sam pa na himnične plejade enakega ne morem podajati objektivne hvale, saj mi je pretiranost blišča osnovnega jedra zgrešene power metalske (power rangerske) konjenice že v štartu zvenela zgrepeno, hlinjeno in brezvezno. Metal dome je krasni substrat preteklosti, ki se trdovratno opira na ista kopita, isti razpoznavni sij in obline. Prav zavoljo tega albumu in plošče ne morem priznavati neke globlje vrednosti ter potence. Gre dejansko za obrtniški izdelek, ki bo godil in brenkal dobro na strune zgolj oboževalcev in fanatičnih branilcev žanra, ki bi ga morali po mojem skromnem mnenju zakonsko regulirati če ne omejiti, saj je iz generacije v generacijo bolj izumetničen, neiskren in namenjen zgolj samemu sebi v škodo metalske evolucije.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
