GODSIZED – Heavy Lies The Crown
(Metalville Records, 2015)
Na kaj pomislite, ko vam nekdo v istem kotlu ponuja ZZ Top, Led Zeppeline, Black Sabath, kot dodatek pa obljubi tudi malce Downov, Clutch in za punce Alter Bridgeov? Prva pomisel je kosmati arsenal Zakka Wyldea ter Black Label Society, kar ni nujno odbijajoča pomisel. In s prav slednjo, fino pregrešno mislijo na malce oddiha ter zabave se je odpiral zavojček, na katerem so se Godsized pod naslovom Heavy Lies The Crown odločili posvetiti narativom umazanega metala, namenjenega nevarnim kerlcem v denimu in usnju. In za slednje so potrebne evidentne distorzije, umazana vokalizacija ter šus. Slednje so Godsized od ustanovitve leta 2008 dalje že absolvirali, mer ne? Debele distorzije in mastni kitarski rifi frčijo iz celote kot betonski monoliti, kar pa mojo malce ubije je ta, kako naj se izrazim, mehkocurni vokal, ki morda trži Alter Bridge, ne spušča pa jajca v mošnje vseh tistih pravih kosmatih dedcev, ki prisegajo na malce več raskavega baritona in ne tenorske višine. Odbojni faktor vokala Glena Kornerja je s čistimi, kristalnimi višinami je nemogoče spregledati. Creedovsko jamrarijo morda cenijo deklice, sam pa bi v osnovi v tovrsten bend postavil kaj bolj maskulativnega in dostojnega zelo finih kitarskih preigravanj.
Moderni pridih ameriškega nickelbeckovskega teatra metala z dodatki potence BLS ter Alter Bridge so očitno receptura, s katero se prodaja garažni sound množicam. Drugi polnokrvni celovečerec zasedbe Godsized se ne more odločiti, ali bi plul po vodah hard rocka, stonerja ali umazanega sludgea. Za slednjega je v mineštri premalo testosterona in nevarnosti ter preveč šminke. Enajst skladb seva navkljub močni produkciji in dobremu poliranju iste pomanjkljivosti sodobnega samoimenovanega americana metala – manjka esence, preveč se pa stavi na krom in pozo. Clutche tu sploh ne bi smeli imenovati kot referenco. Down tudi ne, saj Godsized, imenu navkljub, niso ta hip sposobni sproducirati substituta vrednega tovrstnih etiket. Veliko je tehnično in strateško pretiranih baladiranj in melanholije, svetobolja namenjenega vlaženju najstnic, v duhu napredka in metalurške evolucije pa vsak resni poslušalec v celoti sliši bore malo tistega draža, zavoljo katerega bi dvigal album nad raven sivega povprečja in brezizraznosti. Preveč je mašil in sklicevanja na tisti del glasbene industrije, ki ponuja »pay to play« payola pridih distorziranega mešetarjenja, ne pa legendarne esence, ki bi lahko v maniri Black Sabbathov ter Led Zeppelinov preživela kruti test časa. Čez leto ali dve ali čez decenijo se mlačnosti Mylesa Kennedyja ne bo nihče več spomnil, verjamem pa tudi, da Godsized s tovrstno metriko in povprečno naracijo ne bodo osvajali sveta kot bend vreden pomnenja. Več sreče in jajc v mošnjah naslednjič!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
