POTERGEIST – Crocodile Tears
(G.O.D Records, 2015)
Metalski groove panteon ne bi bil takšen, kot je, če ne bi del soničnega akvarela dopolnjevala in napajala posebna sludgerska doom ritmika delte Mississipija, southern metal pa je v dobrih treh decenijah postal več kot le žanr z južnega dela ZDA. Strupeni opoj mastnega dima in debelo oslojene kitarske tektonike se je dobro prijel na obeh straneh oceana, zadnjih deset let pa se nekaj umazanega krepi tudi na samem jugu Evrope. Potergeist so atenski kvintet z desetletnim stažem, štiri plošče pa so z zadnjim albumom Crocodile Tears dobile krasno dopolnitev, ki bo morda priklicala solze sreče v oči vsem oboževalcem skupin Crowbar, Pantera, Down, Black Label Society in C.O.C. tako s pedantnim sledenjem osnovnim zapovedim sludgea kot tudi s sproščeno kemijo, ki southern zvoke naravno in sproščeno izvaja na naraven, neprisiljen in korekten način. Presežkov vseeno ne obljublja in niti ne servira. Obstajajo namreč kreativno polni izvirniki in sicer solidne, a še vedno neiskrene kopije. Pri Potergeist prenaglih sodb vseeno ne izrekajte na glas in, ne, ne sodite knjige po platnicah.
Crocodile Tears prinaša z razliko od prvenca Southwards, nadaljevanja z Muddy Mermaids in EP-jem Potergeist več dinamike in večje odmerke mastnih decibelov ter jajc, ostrejši podtoni pa temeljijo na preprostih, a efektivnih dialogih kitar Stratala in Nicka XPja, ritmično jedro precej organsko preprostega basa Kustisa Vihosa ter bobnov Tolisa Toleasa pa se krona z možatim oratorijom glavnega pridigarja Alexa S. Wampa, ki se je očitno dobro navlekel vplivov Phila Anselma, robato marinirane stihe pa s precej preprostim povzemanjem sludgerskih stereotipov druži v soliden stonerski pamflet. Album funkcionira kot se od sludgerskega izdelka pričakuje – ni veliko filozofiranja, puščavska umazanija pa se vleče prek vseh devetih gradnikov albuma. Receptura je preprosta, po številnih vajah pa je tudi vajenec sposoben kosanja z mojstri, mar ne?
Po uvodni a capeli uvoda Swamp Muse Summoning se hrupna pridiga prestavi v polni tek z naslovno skladbo Crocodile Tears. Močvirna estetika, polni udar mačističnih kitar ter debelih jajc v mošnjah na eni strani, na drugi strani pa le malce preveč dosledna izposoja tekstovij brez avtohtone, sebi lastne podlage. Dobro, Potergeist priklicujejo v spomin prvinske asociacije na Down, vprašanje pa ostaja, ali so ponovljeni vzorci dovolj za prepričanje že prepričanih t zasvojitev tistih, ki so se navlekli primarnih substancialnih zvokov čistega izvornega southerna. Visit From The Swampire s svojim ponavljanjem že slišanih stanc ne priznava kapitualcije. »Wolves are howlin’ / Moon is shinin’ / Death is ridin’« vsekakor niso vsebinski presežki tekstopistva, klasični pridih dobro priučenega obrtništva pa se vleče tudi nadalje. Zakk Wylde bi bil prav zlahka podpisan pod s kerozinom premazan eruptivni komad What Then. Kar ni pokvarjeno, ne popravljaj, kajneda?
Teženja in oteževanj prostega southern tripa ni pričakovati. Domala naravno povezani Truth prisili, a preverimo, ali gre za isti komad ali nadgradnjo, po polovici slišanega pa se stvari začnejo s predvidljivostjo že malce preveč ponavljati. Povsem solidni zvoki močvirnate americane postavi pod vprašaj, ali so vrhunci na plošči Crocodile Tears sploh načrtovani ali je namen vsega le prosti pad v maniri popolne vdanosti v usodo, saj je bilo vse že izpovedano, kaj novega pa ni niti za dodajati? Atonement z malce več Lynyrd Skynyrd ali kasnejše Pepper Keenanovske dinamike C.O.C. dinamike obeta dodatke, a se zelo hitro, celo prehitro zadovolji z vnovičnim ujetjem v formalizem parih sicer potentnih rifov, kitic in refrenov. The Preacher And The Witch preveša in sili ploščo k izteku, že podoživeti Eve pa se na koncu krona še z malce več zaključne finalne trdote in NWOBHM estetike skladbe Last Punk Standing. Priliv nežne esence rustikalnosti osemdesetih se sicer v celoto lepo vklopi, po slabih 40 minutah pa se vseeno zavem, da so bili čuti otopeli, sprejemanje slišanega pa precej pasivno.
Crocodile Tears ni presežek leta, niti ne predstavlja albuma, ki bi ga postavljal na sam vrh sludgerskega Olimpa. Gre sicer za soliden poskus dokazati, da tudi Grki zmorejo servirati kaj več kot sirtaki, ouzo in feto. Potergeist niso prvoborci sludgea. Tudi v zadnjo ligo ne spadajo. So sivo povprečje, kjer neke presežne vrednosti ne moremo niti pričakovati, vsemu navkljub pa so sposobni ustvariti nevsiljiv plošček s standardnimi prijemi, estetskimi ponovitvami in copy-paste pristopom, zaradi katerega se ploščo sicer da poslušati od začetka do konca, ne prinese pa razen nevsiljivega kulisnega pridiha v celoto glasbenega dogodja southern rocka nič posebnega, novega in izzivalnega. Več jajc in drznosti prihodnjič ter manj servilnega oklepanja že starih obrabljenih okvirjev, bi predlagal.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
