SIDEBRUN – Evil Or Divine
(Metalville, 2015)
Ste kdaj začutili tisto ost resnice, da so nekoč glasbeniki znali precej bolje delati, ustvarjati pravo glasbo, v sedanjem času pa je vsega preveč pomagal, premalo pa idej, ki bi se jih dalo okusno zliti na nosilce zvoka ter kot nekaj unikatnega in novega ponuditi populaciji slušečih? Stockholmski kvartet Sideburn se tega dejstva očitno zelo dobro zaveda, s svojim retro blendom spevnega melodičnega dooma ter starega zvoka Black Sabbathov, Rainbow, Led Zeppelinov ter Candlemassov pa bi se tudi sami raje datirali s poznimi sedemdesetimi kot z milenijskim pečatom. Švedska je nekaj posebnega in res, v zadnjih nekaj letih smo bili deležni izvrstnega starikavega odmeva dobre glasbe v izobilju, s tem da se k paleti nadarjenih imen, vrednih omembe, prišteva po novem še eno ime več. Sidebrurn so s svojim posvetilom pokojnemu Ronnie Jamesu Diu (na kar nakazuje že naslov plošče Evil Or Devine) natresli dober odmerek argumentov v prid glasbene dominacije severa celotni pospani Evropi.
Peti album stavi na temni groove ter organsko težo naravno distorziranih kitar Morgana Zoseka, hipnotično upočasnjenih bobnov Frederika Haakeja (bas in orgle Martina Karlssona se v zgodbo vpletajo nevsiljivo ter okusno) ter sanjavega, a prodornega in kristalno čistega vokala Dimitrija Keiskega. Arhaična formula umazanega retro sludgea, dooma z uvodnim Masters And Slaves, ki črpa iz sedemdesetih na ravno prav okusen način. Mastna kitara in počasni udarni kick ter snare in činele, izza ozadja tihi pritisk orgel, prek celote pa plavajoči Dimitrijev vokal, ki je več kot očitno rasel s Sabbathi, pljuča pa si je polnil tudi z Diovo dobo pri Rainbow. Sea Of Sins mazili ušesa z bolj razgibano metriko razgibane kitare in bobnov, nakar Sideburn padejo v stanje zamaknjenosti in še bolj razprejo svoje Dio registre. Stopnjevana gostota ter novi nanosi zvoka pletejo estetsko arabesko, po orientalskem priokusu finih solaž ter suspenza pa sledi povratek v bolj stonersko – doomovski sludge komada When Darkness Calls. Dramatična temačnost močno efektiranega basa in bobonov ter zadržane kitare se dopolni z briljantnim vokalom, ki spomni na sladke trenutke skladbe Dazed And Confused. Plantovski dodatek pelje voz užitka ter nakocinjenosti z izvrstno produkcijo prefinjeno dalje. The Seer (Angel Of Death) si sposodi prejšnji osrednji kitarski riff in ga dramatursško nadgradi, odebeli, doda mesa in mišic na kosti. Neposredni udar se z atmosferičnostjo skladbe The Day The Sun Died. Temačna zloveščost prvinskega retro dooma polni melanholične vrzeli upočasnjenih senc z izvrstnimi vokali, bolj ojačani Evil Ways pa pripravi teren za veliko končno darotev s skladbo Presence. Čutite v sanjavih kitarah in tarabukah pridih Led Zeppelinov ter kasneje celo senzualni prijem zasedbe Live? Melodično okrasje epskega, sedem minut trajajočega spiritualnega popotovanja v krasni svet dobre glasbe, umirja duha in daje tolažbo.
Švedski četverec Sideburn znajo streči pravo dozo glasbene mane, v marsičem pa se za starikavo, vintage retro strukturo skriva še veliko več kot citiranje primarnih razlogov, zaradi katerih ste glasbi dejansko prisluhnili. Asociacije na Dia, Rainbow, Sabbathe, Spiritual Beggars, Candlemasse in Led Zeppeline so površinske. Sideburn nosijo v samem soničnem jedru svoje glasbene harmonije sebi lastno kemijo zadnjih petnajstih letih, izkušnje in sebi lasten izraz, ki je razpoznaven in vsekakor všečen. Okusno metaliziran splet mehkobe ter občutka odseva virtuoznost in veliko pravega brezčasnega navdiha, zaradi katerega bi morale biti duri v svet izvrstnim soničnim arhivarjem, skupini Sideburn, v svet širom odprta, saj kakovost slišanega in ponujenega ne morejo biti nikakor predmet kritike in dvoma. Petega ploščka se je namreč krepko dotaknil prst božanskosti, pa čeprav so morali fantje zato dušo prodati peklenščku.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
