VƆid – Jettatura
Les Acteurs de l’Ombre Productions, 2018
Do black metala in do black’n’rolla sem bil dolga leta nezaupljiv, saj mi je večina slišanega, predvsem iz Norveške, zvenelo narejeno z vsem svojim satanističnim poziranjem, obrnjenimi križi ter predvsem vso rigulozno abrasivno nekonformistično produkcijo, ki je grizla v ušesa in v razum neusmiljeno, se je pa z leti nekaj le spremenilo. Predvsem se je spremenila moja toleranca, moja kvota za sprejemanje zvočnih ekstremov. Sedaj, v apokaliptičnem letu 2020, verjamem, da je v vsem organonu in kompendiju umiranja, nereligioznega in nekrščanskega veliko več resnice kot v zlagani harmoničnosti sveta, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Po tem ključu se je ravno pravi čas na mojem predvajalniku znašel prvenec ambientalnega brutalnega black’n’rolla francoske zasedbe VƆid , ki od leta 2012 dalje stoji za pojmi praznine (Void), v konglomeratu black metala in peklu naklonjenega rock’n’rolla pa je s ploščo Jettatura na šestih skladbah v malce več kot polurni dozi abrasivnega slišati veliko tistega, kar samodejno, po nuji spomni na Satyricon, na Vreid, na Vatain, v določeni meri pa na to, kar je slišati na Chrome Division, a z opombami.
Zgolj z inicialkami predstavljeni P na basu, C in O na kitarah, J za bobni in drugi C na satansko obsedenem, diaboličnem vokalu razvijajo s ploščo Jettatura okoli uroka, preklestva zlobnega vsevidnega očesa, ki vidi, ve, razume vse. V svetu, v katerem je diabolični postulat postal maksima delovanja in si grehi podajajo roko, je splet skladbo o nesvetih fenomenih, okultnem, obsedenosti in temačnih deitetah v tem svetu nekaj povsem naravnega, navkljub precej trivialni simboliki, tematiki pa je album dejansko zabaven in energičen zdriz dobre godbe, ki ni tako negativna. No, vsaj po zunanjih konturah ne. Ognjeni štart z naslovno skladbo Jettatura drvi v smeri rock’n’rolla na peklenski osnovi, agresivni zven našpičenih kitar in dobre, trdne, udarne ritem sekcije pa se lepo sklada z ostrim, prodornim, grlenim obsedenim glasom pevca, ki prisega, se zaklinja na bestiarij števila 666, na klasične podobe Satana in soldateske. OK, morda je vsebina manj všečna in je izrabljena, je pa stampedo našpičenih kitar, ki so s svojim brenčečim, ostrim, hladnim, glasnim zvokom popolnoma v sozvočju z najbolj kakovostnimi izdelki black’n’roll žanra, karkoli pod tem razumete. No, pohvalno, da nismo deležni še enega brezveznega black metalskega puritanskega dreka, ki sem se ga doslej že velikokrat prenažrl.
Theory Of Hail razpira v enako spevni maniri prastare zvitke in v istem tonu kot denimo Satyricon (ne, ne morem mimo te tako očitne sugestije in primerjave) prodaja puhlice tistemu delu poslušalstva, ki potrebuje ob diabolizaciji nekaj bolj spevnega, recimo pogojno komercialnega. VƆid so vseeno v igri bolj naravni, bolj uglašeni, bolj iskreni, če lahko uporabim termine, saj je v igri kitar veliko krasnih harmonij, zdrsov, preigravanja, veliko je ritmičnih preobratov in medmetov, ki kreirajo v svojem navideznem naivnem simplicizmu občutek širine, globine, monumentalnosti, udarnosti, obenem spevnosti in pogojno poslušljivosti ter obenem vseeno estetike grdega, dražečega, izzivalnega, ravno prav nesvetega. Kompozicijsko vse funkcionira in deluje. Tudi z jekom skladbe Woven Woods, ki je bližje pravovernosti black metala z vso stopnjevano, dramatično pretirano atmosferiko, kjer se pevec obrača v svoji izgubljenosti v peklenski temi gozdov očetu, materi, hudiču in demonom. Sugestivno poigravanje s temačnostjo, ki jo presevajo ostre kromirane linije visokotonskih brazd distorzij in tega iritantnega, a taki glasbi popolno dodanega nevrotičnega vokala.
We Come, We Breed, We Live je pompozni briljant, ki bi ga pripisal Dimmu Borgirjem ali vsaj Shagrathu pri njegovih ekskurzih proč od gorečih pentagramov domače zasedbe, ki nosi denar. Umazan zvok, agresivna dikcija, podobe ničvrednosti mesa, pokvarjenosti človeštva, ki ne glede na ceno stremi zgolj za cenenim preživetjem. Dobro, ni vse jasno? Omen s svojo ekspozicijo pekla v vsem sijaju opeva znamenja prihoda Luciferja in odrešitve, zadnje krvave kopeli za vse mase greha polnih ljudi, da s finalom skladbe Red Cardinals drgnemo iste strune perverznega zvoka in opevamo, rantamo, častimo apokaliptični konec kot odrešitev, s katero se bo v peklenskem ognju čistilo grehe.
Super! Dobra igra s stereotipi, klišeji, simboliko, prozaičnimi podobami tega, zaradi česar se običajni smrtniki bojijo Pekla so tu nanizani kot biseri na vrvico in pri tem ni kaj za oporekati – VↃID so svojo nalogo poustvarjanja že videnega in indoktriniranega korektno izpeljali ter zapakirali v album, ki funkcionira, dobro žge in teče, ni pa v celoti nič revolucionarno novega ali takega, zaradi česar bi si vsaj sam šel odpirati žile nad oltarji žrtvovanja ne vem kateremu demonu. Jettatura deluje kot plošča povsem trivialno, v sozvočju s standardi black’n’rolla ter satanistično dogmatiko. Iritira, klistira s prodornim kričečim zvokom, ruši, skruni, izziva, ne daje pa v ušesa nič pretirano novega. Saj ne, da bi to od ozke prizmatike Satanu zapisanega benda dejansko pričakoval, je pa res, da me pri vsem skupaj prej nagovori malce več inteligentne lirike, simbolov, morda manj evidentnega sklicevanja na to, kar Pekel ponuja. In zato mi bo ostal imaginarij obrnjenih križev, pentagramov, kozjih glav in čaš polnih krvi le predstava za manj zahtevno publiko, bendi kot so VↃID pa v najboljšem primeru glasba, s katero presekam niz bolj zahtevne glasbe, ki mi daje več materiala za kontempliranje, da se ne bi prevzetno navzel občutka, da vse vem in vse razumem.
SANDI SADAR ŠOBA
6 / 10
