Christian Tolle Project – Point Blank
Fastball Music, 2018
Klasična forma spoliranega, tehnično spoliranega korektnega rocka z masivnimi kitarami in pozo, kot so jo v rock prinašali Van Halen, ga morda še prinašajo aktivisti kot so Steve Lukather ali Richie Kotzen v svojih glasbenih inkarnacijah ter še kdo, pri nas pa so barve podobnega branili svoj čas Šank Rock, Chatteau, so od osemdesetih, devetdesetih dalje ter tudi danes stavijo na zven masivnih kitar, mačo šarmu in pozi ter iluziji neuničljivosti. Da je šla lažje v uho je bilo od nekdaj potrebno dodati spevne vokale, ki znajo leteti v visoke lege, imeti poleg nadpovprečne kitarske tehnike malce več občutka za melodiko ter s samozavestjo izžarevati, da ti ni nihče dejansko kos ter da si najboljši. Nekako v tej maniri in na iste adute apelira tudi nemški multiinštrumentalist, bobnar, basist, predvsem pa kitarist Christian Tolle, ki je z albumom Point Blank leta 2018 v peto preizkušal kakovost svojega solo dela. k sodelovanju je v svojem projektu povabil izvrstna spremljevalna kitarista Douga Aldricha ter Mathiasa Dietha, za klaviature ob pravih trenutkih potegnil Morrisa Adriaensa, mikrofon pa namenil Davidu Reecu ter Johnu Cuijpersu, stavi na, kot sam pravi, svež veter v glasbi preteklih dekad.
Ali je stvar uspešno poslušljiva? Vsekakor, saj je deseterec skoraj popolnoma avtorskih skladb dejansko funkcionalne kot časovni stroj, ki vas popelje v čase, ko je bilo vse enostavnejše, bolj bleščeče, bolj naivno, dobro glasbo pa je bilo bojda, po mitih sodeč, slišati tudi na MTV-ju. Point Blank je dobro produciran remake zlatih časov spoliranega zvoka, superiornega rockovskega muziciranja, ki pa je po zvoku, podobi in estetiki nekoliko preživet, če se tako izrazim že v prvem hipu. Po uvodni kanonadi skladbe Point Blank je receptura faktično jasna – nabita kitara, ki zna solistično plezati po vratu kitare in vokal, ki ga vokalno najlažje primerjam z izdelki Davida Coverdalea ali Glenna Hughesa, le da je tokrat barv malce manj, prodaja pa se enak odmerek wannabe udarne, a produkcijsko efektivno nastavljene melodike ter retorike korektnega seksapila. Tolle je izvrsten takrat, ko sedi za bobni, prime za bas ali ko si da duška s solažami, je pa dejstvo, da je ego večji od tega, kar se dogaja v smislu glasbene (r)evolucije. Precej klišejski mainstream rock se dogaja tudi na skladbi Borderland, ki je tipični AOR standard ter odmeva od osemdesetih, že na tretjem komadu pa se zgodi po mojem mnenju nepotreben in prežvečen korak k varnim formulam in bližnjicam. Since You’ve Been Gone od Blackmoreove zasedbe Rainbow z albuma Down To Earth. Ne vem, a menim, da je zguncana klasika, na kateri mi je zadoščal Graham Bonnet, ki mu Cuijpers korektno parira, a Blackmore je naredil, kar je naredil, ostali asi na kitarah pa lahko le poustvarjajo popoln občutek, pozo in glamur samozavestnega bastarda, ki mu svet ne seže do gležnjev, pa postanejo v tej igri imitacij amaterji s še tako dodelanem zvoku. Tudi Tolle tu ne briljira, ne dodaja neke nove vrednosti, temveč prodaja obrtniško lepo narejen pregretek starih jajc ne da bi s tem dvigoval ravni ali čemurkoli škodil.
OK, tudi nadaljevanje bi lahko datiralo v leto 1980, sluz pa se cedi tudi z ostalih briljantov plošče. Mehkocurna sladkorna baladica Proceed With Caution poskuša dodajati emocionalno noto, ki bo morda kakšni postarani dami, ki pomni zlate čase Whitesnakeov orosila oko, sam pa sem do sicer lepe kanonade klišejev prekleto indiferenten. Na ZZ Tope a v fazi elektronskih bobnov navlečeni Too Late ne kvari linije glajenega blišča, ter, žal preveč pomehkuženega boogieja. Prepričan sem, da bi bilo lahko z malce več umazanije, malce manj poliranja, več efekta od Reeca, ki se je z boljšimi stvarmi dokazal pri zasedbi Bonfire ali Acceptih. Tu je vse pričakovano, navadno, običajno in stereotipno. Fight Another Day dviguje nivo nevarnosti z malce bolj eruptivnimi rifi, kontrolo sicer izvrstnih kitar in orgel, a sem precej bolj nakocinjen, ko se take formule loti Glenn Hughes, ki naredi stvari podobno, a z več jajci in moči. Before I Fall s svojo natupirano osladnostjo osemdesetih potegne ali želi potegniti poleg Coverdalea na moč in zven Ronnie Jamesa Dia, a je bil Dio tu razred zase, sicer dobrim obrtnikom pa do perfekciji zmanjka – predvsem malce bolj veri namenjene kemije in magičnega, česar v sicer glantno odigranih partih ni čutiti povsem. Zakaj, se vprašam, saj so ritmika, melodika, natančnost, obvladanje posameznih inštrumentov tu? Morda zato, ker vse s svojo skladnostjo sovpada ter se sklada skupaj izumetničeno, dobro priučeno, a ne naravno ter po strastni noti nujno.
Black Friday ter agilni, a prav tako ne popolnoma ali zadosti vznemirljivi Don’t Make Me Wait dajeta zadnja avtorska dodatka plošči, me pa v vsem osladnem preigravanju dotolče, zabije v poden izbira skladbe za finale plošče. Ne trdim, da avstralsko – britanski tandem Air Suply ni dobil svoj čas veliko pozornosti. Sam menim, da davnega leta 1986 še faking preveč, curakljasti standard Lonely Is The Night pa je nekako tako, kot bi na tono cukra dodal še mal melase in poskušal prodajati ideale osemdesetih za osvajanje kugeric ter za dodajanje balasta na retra poln plošček, ki se dejansko ne zaveda pojmov evolucije ter generacijskih obratov – tudi v smislu okusa. Dobro, ni moj namen kritizirati dobro muziciranje, ki je vrhunsko, zvok korekten, moti pa me ta posrana lirika, ki sem se je v časih spandeksa, natupiranih frizur ter prepotentnih samovšečnih obvladačev šestih strun že pred časom prekleto nažrl ter postal tedaj imun na »čare« in »uroke« testosteronskega hard rocka, ki je želel biti komercialen. C.T.P. s sicer dobro narejeno ploščo ne naredijo nič slabega, a tudi ne prinesejo nič dobrega. Plošča je namenjena sama sebi ali obujanju davno umrlih (ali ubitih) sentimentov in včasih, menim, je preteklost bolje pustiti tam, kjer je, sicer izpade rezultat prav zlahka obskuren v svoji megalomanski pozi, narejenosti, nenaravnem sijaju in prav vse to je to, kar prinaša obrtniško popolno, a vsebinsko brezvezno narejena plošča Point Blank.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
