Balls Gone Wild – High Roller
Metalville Records, 2019
Nekoč me je en model vprašal, kako vem, da je nek rock izdelek dober in kdaj ni? Tedaj sem se izgovoril, da gre sicer za stvar okusa, je pa res, da se tista iskrica, ki jo pravi rock brez nakladanja in poze ima in je v prednosti pred fejkanim brezvezjem čutna in se jo enostavno ne more preslišati, le svojemu notranjemu glasu je potrebno prisluhniti. Tedaj sem pozabil poudariti, da smo pri tem subjektivnem razdeljevanju dobrega od manj dobrega oblikovani in določeni s svojimi predispozicijami in osnovnimi nosilnimi sistemi, ki smo se jih navzeli od začetka dalje. Moj operacijski sistem bazira na zvokih bratov Young in pri tem so AC/DC zastavili visok plato za ločevanje resnične, iskrene, organske in žmohtne godbe od spoliranih nakladalcev, ki pazijo bolj na izgled ter pričeske kot na tisto resnično pomembno v glasbi. Naknadno se je polje kakovostnih paradigem širilo, a glede na to, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli, se agilnost in domet dobrega meri pri meni še vedno z vatli prvovrstnih Avstralcev, pa če to želim ali ne. Z mislijo na to sem bil prav vesel, da se je med karanteno na predvajalniku znašel izdelek nemškega tria Balls Gone Wild, plošča High Roller.
Da, kölnski power trio, ki svojo zgodovino piše od leta 2012 dalje, je nekaj, na kar morate biti ljubitelji dobre glasbe z jajci, ki jih ni možno hliniti ter poustvarjat, iskreno pozorni! Rad imam glasbo, ki me zagrabi za srce, me dražljivo poboža po duši in erogenih conah ugodja ter me spravi v dobro voljo takrat, ko sem na dnu. High Roller je zato voda na mlin takšnim postavkam, enajst skladb projekta, ki je nastal za hec pa prekleto dobro izpolnjuje ter teši visoko zastavljena pričakovanja, pri katerih je dovoljeno nizanje tudi klišejev, če le čutite, da so v službi višjega dobrega. Tega se basist in izvrstni vokalist Vince van Roth (sicer stari znanec iz izvrstne zasedbe Perzonal War), izvrstni Tom Voltage (kitarsit pri zasedbi Nitrovolt) in bobnar Dommy Lee (Architects Of Chaoz) dobro zavedajo, High Roller pa s slehernim akordom, rifom in taktom dokazuje, da je glasba tedaj, ko je spisana z zabavo, a z visoko zastavljenimi standardi, lahko kos primeram tudi s težkokategorno preteklostjo ter se nima čemurkoli ali komurkoli zaradi česarkoli opravičevat ter čutiti manjvredno!
Fakt je, da so fantje kaljeni stari mački, ki so se dobro navzeli receptov in duše najboljših akterjev scene. Uvod z AC/DC izjemno podobnim fetišizmom skladbe High Roller, ki spomni na zlato dobo udarnega boogie rocka ter na izzivalno držo ter organski občutek plošč Avstralcev v eri Bona Scotta. Udarni rif, ki jadra od konciznega ritmiziranja izvrstnega Malcolma Younga se v izvedbi Nemcev prodaja na prekleto prodoren način. Vince ne zveni kot večina nemških kolegov, ki jim že od daleč lahko po parih besedah pripišete državo porekla zaradi tipične nemške izgovorjave. Bend trga in si dovoli seizmiko dobre, mastne ritem sekcije ter preprostega, a efektivnega rifa z jajci nadgrajevati s spontanimi, morda predvidljivimi, a prekleto iskrivimi solažami. Vse funkcionira trdno, udarno, prefinjeno ter na nivoju! Fetiši uživaštva, izzivanja usode, blišč kroma, seksi in voljna dekleta, maziljenje z viskijem ter predajanje konceptu poziva »Carpe diem!« se po mastnem začetku nadaljuje malce bolj punkoidno z udarnim Leave Me Alone. Ravno prav odrezavi stakato, tekoče linije, ki so zveste principom prejšnjih albumov ter estetike sicer manj znane, a zgovorne plošče Dicks Made Of Dynamite, s katere se povzema dušo, čvrsto samozavest in ta Hellacopters vajb, ki zveni tako starikavo in moderno obenem. Prodajamo duše Satanu, dragi moji, mečemo drzno kovanec za odločanje o neizvestnosti prihodnosti, z nasmehom na ustnicah lahko sanjamo postavke življenja po lastnih pravilih, pa čeprav je to iluzija! Upor z razlogom briljantno nadaljuje bolj na zakajenem melodičnem hard rocku Mötörheadov, a z manj lemmyjevske raskavosti stkani Danger. Balls Gone Wild mazilijo z občutkom moči, z znojem, dobro glasbo ter vas odločno, brezsramno nameravajo imeti v pesti od začetka do konca poslušanja, ki se mu ne boste želeli odtegniti!
Keep It Hot z rahlim prestopom v stari dobri metal, a z nogo na hard rock tleh erotizira in opeva imaginarno divo, muzo, ne da bi zvenel ceneno ali brezvezno, s prividom osemdesetih pa se impulzivni Heartbreaker odvije vnovič kot bolj tekoči sentiš, ki opeva mačizem uživača za vsako priliko, s tem, da mi pospešeni, odrezavi, punkoidni HC skladbe Mofo s svojimi prijemi, ki bi bili lahko podpisani s pečatom Scotta Iana in Anthraxov dvigne nivo temperature in vem, da tokrat za to ni kriva infekcija z virusom Covid-19! OK, dobro zabeljeni ocvirki vas s priestovskim No Way Out pelje vnovič v svet usnja, dobrega, klenega heavy metala, s tem da Balls Gone Wild s temi preobrazbami in preoblačenjem karakterjev in barv ne zvenijo kot sfejkani eksperimentatorji brez lastnega karakterja. Glasba brni, pelje, deluje prvovrstno, soundtrack diaboličnega ugodja pa se nadgradi z bendu in imenu benda posvečenim povratkom v dominion vrhunskih Avstralcev z rifi in efektivno preprostostjo skladbe Balls Gone Wild. Kot bi poslušal neizdani demo meni dragih poskočnih bratov Young z gostujočim vokalistom, le da se pri solaži dodaja še malce metalske patine, ki pa pri zlorbi šestih strun puhti in prekipeva s sočnimi in ravno prav privitimi toni dobro pobrušenih strun. Seksi!
Satan’s Son s svojo demonstrativno spevnostjo dodaja morda bluezovsko noto, ki bi bila lahko odigrana z manj glancanja in manj polivke, ki sicer rahlo peče, a bi bila lahko malce bolj začinjena s še več umazanije in manj čiščenja na način Vinca Neila in Mötley Crüe. Precej raje prisluhnem fantastični ostrini in tempu skladbe Flying High, ki privija potenciometre ter prinaša duh metaliziranega pekla v prostor vašega varnega karantenskega domovanja ter vsaj za hip razganja temne oblake prihodnosti na obzorjih sedanjosti. Sklep, bonus, dodatek s skladbo The Devil’s Woman se vrne k s seksom in erotiko prežetim prijemom AC/DC ter dodaja sklep fantastični plošči z ravno prav nabrušenim pozivom k objemu vražjega dekleta, ki je lahko zame ta hip moja fantastična žena, sami pa lahko svojo strast in predanost izpoveste svojim fizičnim ali imaginarnim kozmičnim polovicam.
Stvari so jasne kot beli dan, da bolj jasne ne bi mogle biti! High Roller morda ni najbolj izviren produkt glasbene evolucije, je p plošča, ki cvrči, se medi od dobro odigrane in izvedene glasbe, v katero je zlahka možno verjeti ter se ji zaklinjati! Balls Gone Wild ne zvenijo kot ceneni cover band, ne zvenijo kot tipična nemška zasedba, temveč prodajajo, podajajo, podarjajo in ponujajo najboljše adute kakovostnega v rocku. Morda jim kdo lahko očita klišeje, a vprašam, kaj je narobe s formulo, ki deluje, ne obljublja izumljanja mlačne vode in dejansko korektno, več kot korektno funkcionira na ravni treh glasbi zavezanih posameznikov, kar ponuja tisto nekaj več v glasbi, zaradi česar ima glasba smisel tudi širše? To je z organskostjo, z iskrivostjo in zvenom dovolj, da ostanemo lahko zvesti rock’n’roll kromiranim jajcem ter dajemo bendu Balls Gone Wild več kot samoumevno pravico do igre z našimi živčnimi končiči ter srci tudi v prihodnje! Bravo, fantje!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
