Florian Grey – Ritus
Echozone / SoulFood, 2018
Nisem nenaklonjen eksperimentom, verjamem pa, da mora obstajati pri mešanju, tako kot pri kuhi, zdrava mera ter občutek za to, kaj paše v skupno skledo in kaj ne, nato pa so na drugi strani odločilne brbončice (pri glasbi ušesa) publike, da nekaj funkcionira ali ne. Kar se je pri šolanem baritonu mehkega glasu Florianu Greyu leta 2013 začelo kot solo projekt, je par let kasneje preraslo v obsesijo, v bend, ki ga druži obsesija za temačnostjo, gotskimi počeli, temačnosti samooklicanega darth goth rocka pa bi sam pripisal več kot le ščepec popa ter obsesije s sinth popom osemdesetih, čeprav, že po prvem posluhu, lahko sodite, da je Ritus okusno zapakiran splet dobro sproducirane glasbe, ki pa prodaja zanimivo mešanico okultnega, satanizma in vokale v maniri Ville Valoja ter HIM, z zavestnimi prestopi v Depeche Mode ambientalije in ritmično elektro estetiko, ko se fantom tako zazdi prav.
Ducat skladb drugega albuma poudarja tendenco korektnosti, poslušljivo narejenega popa, ki gre v uho na prvo žogo ne samo zaradi otožnega žametnega Florianovega glasu, temveč tudi zavoljo dobro izbranega spremljevalnega benda, ki ve, kje mu je v vsem skupaj odmerjeno mesto. Tu so s šminko, senčilom in zaukazano v gotsko črnino odeti Von Morengo na kitari, Yannik »Rage« Rockelman za bobni in verjetno definicijsko najbolj odločujoči Simon Zlotos na basu ter predvsem teh sintih, ki jih ne boste mogli odmisliti ali preslišati. Začetek s spoliranim, na prvo žogo zlaganim, a skladnim hitom Bluecifer (We Out Here) s svojo spevnostjo pripravi do živahnosti, s katero je ta svetla prosojna optimistična nota nagovora peklenščka željna trendovska srenja prepuščena linijam, ki ste se jih, če ste dovzetni na to, seveda, navzeli s finskim fenomenom HIM. Sam, priznam, ne padam na galantne, spolirane, sladkobne linije in korektno igro nenavdihnjenih klišejev, vendar, priznam, Florian ve, kaj dela in ima svojo vizijo jasno izdelano. Čeprav je kopiranje ter prevzemanje tuje identitete nehigienično, to bend na istoveten način naredi tudi z nadaljevanjem s skladbo Until We Go Down, na kateri Florian še bolj spušča Valojevo »sapico«, če se lahko tako izrazim. Nič presežnega, nič takega, kar bi škodilo. Zlotos s temi svojimi klaviaturicami izboljšuje polivko precej sterilnih kitar in monotonih bobnov, nad pejzažem glasbenega pa dominira Florianov glas, saj je vse skupaj najverjetneje materija, hrana za njegov ego.
Z rahlo akustiko maziljeni Bereft, ki kaj kmalu vnovič odpre registre emocionalnosti, lirizacije ljubezni, upanja, hrepenenja na speven, nenasilen način radiju namenjenega sentiša. Baladica za mase se nadaljuje z monotonim drdranjem klišejske, osemdesetim in popu, morda kot poklon časom smešnih pričesk in poze namenjeni My Babylon potegne na Depeche Mode , Duran Duran ali kateregakoli benda dobe polifoničnih sintetizatorjev zvoka. Dobro, ne slabo odigrana mešanica plesnih ritmov dokazuje, da je en izmed centrov tega retroidnega vračanja v osemdeseta nedvomno Berlin, nato pa se s povratkom k modernejšim, prej jasno markiranim mejam goth popa vrnemo z Growing Colder v sfere precej skopo odmerjenega preigravanja standardov ljubezni namenjenega popevkarstva. Glimmer (Save Me) se namensko odloči dodajati s suspenzom enolične ritmike malce zvoka Bona, Edgea in kompanije z U2-jevsko minimalijo okusno, estetsko popolno kovanega ambientalnega zvoka, ki se ga, čeprav ne marate osladnosti, kmalu navlečete.
S skladbo Relief, na kateri se zgodi duet z Matteom VDivo Fabianijem iz zasedbe Hell Boulevard, pridemo do verjetno najmočnejšega, najudarnejšega komada albuma. Precej udarno nastavljeni pop spomni na poskuse Omarja Naberja, da se na inštrumentalno zastavljenem medmetu skladbe Paraphrase za hip spočijemo od ponovitvenih vzorcev Florianovih vokalov, si damo malce prostora za postanek ali pa le pripravimo teren za elektronskim bobnom in sintetiki osemdesetih vnovič eksplicitneje zavezani The Unknown Pleasure, ki s čistimi linijami pelje vlak emocij nenevarno dalje, ponovljeni odmev s skladbo A Cold Days Night, ki anulira celotno besedilo z repeticijo te noči hladnih faking dni, da si zaželim kar samodejno privleči na sredo dnevne sobe kalorifer ter pri belem dnevu prižgati vse luči. OK, pretiravam, a veste na kaj mislim z brezveznimi teksti? Okusno zapakiran nonsens se nadaljuje v stilu z vnovič bolj odločnim zvokom skladbe Blood In A Shell, da se vse skupaj sklene in zaključi z albumu neškodno namenjeni skladbici Catharsis (Closing Ceremony), ki je namenjena vnovič opominu, da je plošča »true« in da je šlo dejansko za črno mašo in ne za lahkotni brezskrbni sprehod po prosojnih pop poljanah. No, ja …
Kar me bega in dela kontradiktornega, je dejstvo, da je plošča dejansko dobro narejena, da kompozicijsko drži in diha, da so glasbeniki svoje delo obrtno dobro naredili, obenem tudi lepo ter z okusom preklapljali dualno stikalo med Finsko melanholijo in HIM ter zvokom sintetičnih osemdesetih, ki bi jim precej raje prisluhnil kot tej monotoni lepo glajeni gotskosti, ki jo že pri izvornem grehu s HIM nisem prenesel najbolje. Florian Grey si je z albumom Ritus uspel sčarati skupaj galantno glasbo, ki ji sam najverjetneje ne bom prepogosto prisluhnil, a vem, da ima v svoji galantnosti dovolj prostora za radijsko predvajanje in ponujanje manj zahtevnim množicam. Zato, ker je na prvo oko in posluh nevsiljiv, nenevaren, prijeten in tako sladek, da bi ga tudi mame vzele za svojega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
