Hubris – Metempsychosis
(Art As Catharsis Records, 2019)
Švica dokazuje zadnjih nekaj let, da je prostor mnogotere in dobre glasbe, muze pa so se z Alpskih vršacev odločile navdihniti tudi eterični post-rockerski del glasbene srenje, saj je letos, dobri dve leti po začuda spregledani plošči Apocryphal Gravity in štiri leta po prvencu Emersion pa so štirje kreativci iz Fribourga Hubris šli korak naprej k glasbenemu tolmačenju ciklov življenja, umiranja in reinkarnacije. Tretji plošček Metempsychosis je topel glasbeni obliž na ranjenega duha vseh tistih, ki bi se odpovedali telesnosti, hrupu človeštva ter radi poiskali spokoj in tolažbo v čistem inštrumentalnem zvoku, že v svoji srži pa sladki minimalizem ritma in melodije siti apetite tistih, ki so pod definicijsko območje post-rockerske všečnosti nizali bende kot so Pelican, God Is An Astronaut, Red Sparowes, Russian Circles, This Will Destroy You in morda tudi Tides Of Man. Princip je jasen, kristalen, namenski – z minimalnim poseganjem v gmoto zračnosti dodaj minimalnih par tonov meditativne kitare, ravno prav prisotno – odsotni bas in tekoče bobne ter pripravi človeka do tega, da zapre oči in odplava nad svoje skvarjeno telesno sebstvo za par sladkih trenutkov.
Po mnogoterih obratih se jasni dejstvo, da so Hubris v svojem emocionalnem naporu kreirali namensko, končni koncept pa je nadrasel zasnovo, seme ter vzklil v nekaj, kar ima inteligentno strukturo, ne iritira in ne soli pameti, temveč deluje stihijsko, hipnotično in prepričljivo vsej repetitivnosti struktur navkljub. OK, nalijmo si čistega vina že na začetku. Nekih vsebinskih ali konceptualnih nadgradenj ali odstopanj od direktiv post-rocka ne pričakujte, ker je Metempsychosis izdelek, ki ga nemudoma lahko brez pomislekov etiketirate z oznako, je soliden produkcijski in tudi korekten obrtniški izdelek, vseeno pa sem po šestih skladbah do popolnoma ekstatičnega stanja ostal rahlo prikrajšan, pa povem naknadno zakaj, brez skrbi. Uvod s skladbo Hepius pumpa in prinaša po mehanskem zvoku enakomerne ritmike bobnov meglice lebdečih kitar. Kot new agersko meditativno čtivo ali CD za sproščanje vas Hubris s svojo vse intenzivnejšo prisotnostjo nočejo šokirati ali odbiti. Sladke, čiste, na delay in reverb navlečeni kitari Maththieuja Grilleta in Jonathana Hohla sta lepo vmešani v minimalistični ritmični vzorec bobnov Nathana Grosa in komaj slišnega, a prezentnega basa Luciena Leclerca. Stopnjevanje, dinamika in repetitivno stanje meditativnega mešanja elementov stavijo na čisto formo, na čiste linije, na diskurz predvidljivosti. Šele po dobrih štirih minutah pohodijo distorzije in dodajo v katarzični mir malce eksplozivnosti, strasti, erosa. Zvočna slika, impresija, ki so jo poimenovali po grškem bogu medicine, ozdravitve, se nadaljuje s posvetilom vinu, opoju, uživaštvu. Dionysus je bolj plesen, bolj disko ritmiziran, a vseeno se v konglomerat post-rocka in elektronike ne dodaja nič, kar bi kvarilo linije in občutek. Interesantna ritmika in plesni groove prebujajo ideje, ki puhtijo iz sleherne pore in dodajajo več kot le dva ali tri tone, impulzi eksplozivne druge kitare pa so le predigra za to, da zdrsnete vnovič v stanje rahle zasanjanosti, umirjenosti, kozmičnega mrtvila.
Skledba, posvečena smrtniku, ki je ljubil boginjo Afrodito, skladba Adonis, je zlovešča, napeta, minimalistična. Kot simbol lepote, strasti in brstenja bi lahko prinesel več glasbenega ekspozeja, tako pa je vse vnovič reducirano na rahlo impresijo, na zamegljenost čutov in na hipnotično stanje umirjanja nemirnega človeškega sebstva ter Biti. Iz grške mitologije se povzema tudi zgodbo o prvem letalcu, ki je želel poleteti do sfere bogov. Icarus je zvočna minimalija, ki s sapo vetra prinaša le rahel jek kitare ter naracijo, govor o tem, kako je človek želel v svojem napuhu, ustvarjalnem zanosu in radovednosti preseči sam sebe, se dotakniti sonca in bogov ter postati del tega pred svojim časom. Kot bi govorili in nagovarjali samooklicanega despota Zemlje in univerzuma ter mu v stvarno svarilo pred lastno pogubo nastavljali antična zrcala preteklosti, da bi prepoznal lastne zablode. Senzualno, a v tej fazi kot mašilo, ki ustavlja tok misli in emocij, ki so jih Hubris stkali doslej. Narativ je tu distanciran, ravno prav razčlovečen, da ne drami povsem. Tragedijo in zgodbo očeta v otožnosti, objokovanju smrti ter izgube padlega sina, predstavlja skladba Dedalus, ki povzema vzorce od prej in povrača prej slišano stanje glasbene dinamike. Dejansko je temeljna in osrednja skladba plošče finalna, ki jo fantje posvetijo Herakleju. Heracles je pripoved o ciklih umiranja in ponovnega rojstva, v odmev celoti pa se povračajo že slišane štukature, že slišani ritmi ter impresije, saj je konec spet z začetkom in začetek s koncem, galantna linija navidez lahkotnega vzpona po strminah Olimpa pa daje pretencioznemu polbogu prostor med bogovi, ga enači v njegovi človečnosti z božanskim.
In tu nastopi stanje moje kritike, saj je preprosta linija, simplicizem, čista forma in čisti lok pripovedne paradigme preveč prečiščen, sterilen, naiven. Ne, ne grajam loka plošče, ki je krasen obrtniški izdelek, a ji manjka naravni ritem, tisto nekaj nehermetično umazanega, telesnega. Hubris so posegali v sfere božanskega in s svojim znanjem, omejenimi zmožnostmi in dometom glasbe hrepeneli po tem, da bi naredili nekaj nadsvetnega, popolnega, a so linije za to preveč simplificirane, preveč hladne in preveč tekoče. Album Metempsychosis ni slab izdelek, saj dejansko posamezni gradniki in celota funkcionirajo povsem solidno, kar me pa zmoti je ta pretencioznost in želja po konceptu, ki je tu morda evidenten, spisan, določen, a ga v tej formi ne čutim kot svojega. Ni strahu pred umiranjem, ni zavesti telesnega. Je le neka linija pripovedi o tem, da je božansko vedno prisotno tudi v tem stanju tusvetnosti, a so to fantje pisali namensko z odtenki kristalno belega na srebrnih prečiščenih platnih. Ni prahu, krvi, znoja, umazanije. Ni občutka človečnosti, s katero bi se lahko popolnoma poistovetil ter jo vzel za svojo.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
