Rome – Le Ceneri Di Heliodoro
(Trisol Music, 2019)
Luksemburg morda ne poraja veliko asociacij po dobri glasbi, a vam po današnjem razodetju dobrega s trinajsto ploščo baje kultnega neofolk benda Rome, albumom Le Ceneri Di Heliodoto lahko povem, da se tudi v Luksemburgu kreira dobro, zanimivo godbo. Brez asociacij ne bo šlo in že po prvem obratu glasbe s priokusom izvrstnega, vzvišenega, intelektualno vzvišenega priokusa glasbe nekje med melanholijo Nicka Cavea in pridigarstvom Wovenhandov gradim vez, ki me privlači in nagovarja intenzivneje, kot to lahko naredi sam pompozni inštrumentarij. Dvanajst skladb odseva estetiko temačnega šansona, ki ga je z leti do popolnosti izpilil edini trajni član zasedbe – človek z žametnim baritonom in glasbenim šarmom, gospod Jerome Reuter. V spektru akustike se odsevajo številni obrazi preteklosti, tako si svoj košček podija podajo prej omenjeni Nick Cave, Jaques Brell, Leonard Cohen, Johnny Cash, Townes Van Zandt, sam slišim v sli in želji še Davida Eugena Edwardsa, a ne z nagovori k sakralnem, svetem, temveč v intenzivnosti, s katero se analitično lotevamo tokrat profanega.
Osrednji predmet analize je krhka, umetna, nestabilna in ranljiva esenca Evrope v svoji ogolelosti. V letu najpogosteje izrečene krilatice Brexit se poraja vprašanje prihodnosti, ki je nejasna, razkroj idealov povezovanja ter izumetničeno sintetično bratstvo narodov Evrope pa poraja strah, kaj bo prinesel jutri. S polovico dela imenovanega kar Apertura se z zloveščo teatraliko začne najprej skoraj posmrtna skladba Sacra Entrata. Z zvoki nagovorov, političnih krilatic, visokih besed, idealov, odzvanjanju bronastih zvonov usode se gradi sistematično na občutju napetosti, da po orgelskem pompu in temačnih skoraj laibachovskih bobnih pridrsamo postopoma do prve prave skladbe albuma. A New Unfolding s spevom o očiščenju z ognjem ter klicem po novih postavkah, po novih klicih združevanja se precej minimalistični splet akustike, oddaljenih bobnov in Jeromovega božajočega vokala druži melos grenkobe ter prikritega, spečega optimizma, ki še vidi luč in izhod iz labirinta zablod. Who Only Europe Know z zvoki vojne, kalvarije ter vnovič čisto in trdno akustiko slika impresivno podobo padlih v prihodnjih vojnah, ki se kopičijo na kupih za Evropo že padlih preteklih in pozabljenih borcev. Senzualna skladba o tem, kako gradimo geta, jih polnimo, namesto da bi prisluhnili klicu razuma ter dali glas razsodnosti v svet tudi sami funkcionira suspenzivno, a lucidno in inteligentno, koherentno, namensko. The West Knows Best s Cashovim narativom spomni na to, da smo nekoč vsi ljubili in opevali Ameriko, sedaj, ko smo deležni ne samo blišča, temveč tudi bede liberalizma pa izgubljamo svojo lastno identiteto in lastno pot, s Feindberuehrung pa se jasno izstavi račun vsem lažnivcem, zaradi katerih je svet maziljen z odtenki obupa in sivine. Fliegen Wie Vogel prelamlja celoto z medmetom optimizma na polovico. Vznesena sladka estetika simfoničnih zvokov optimizma nas ponesejo k nebu ožarjenem s soncem ter prepredenem z zvoki napredka, futurizma, idealov, čeprav je do slednjih Jerome lirično ciničen in distanciran. Prišli smo do drugega dejanja, do Clausure.
One Lion’s Roar poje ovcam, ki so lahko podložne le rjovenju enega samega leva. Pluralizem Evrope je iluzija, tako smo lahko vsi le del iluzorne igre povezljivosti, medtem ko vladajo dejansko redki in samooklicani oligarhi. Dober temačni diskurz akustike in malce bolj impulzivnih bobnov podaja in podarja eno boljših, če ne najboljšo skladbo albuma. Prostor nagovora se s skladbo Black Crane pojačano naperi proti sivini konvencionalnega in prisega na posebnost, na ločenost od množice. Posameznik kot dejavnik spremembe na bolje medtem pa skoraj naivni inštrumentarij daje celoti slišanega podton lahkotnosti, enostavnosti, skoraj popoidne vznesenosti. Lažje se poistovetim s temačnim in zloveščim in slednje prinese skoraj morbidna La Fin D’Un Monde, minimalija s sempli in temčanim nagovorom, ki je le medmet, le mašilo, nato pa z jasnino in kristalnim zvokom akustike vnovič reže doslej že razpoznavni melodični konglomerat svetlega z The Legion Of Rome. Na istih akordih, a z manj vznesenosti se Jerome posveti umrljivosti in končnosti Evrope z Uropia O Morte. Mesto gori ožarjeno s plameni uničenja, oči pa se hranijo z lepoto esence rušenja, na ostalinah preteklosti pa se posipani s pepelom preteklega in uničenega poskušamo zaman učiti na napakah zgodovine kaj dobrega za prihodnost. Človek je bitje kratkotrajnega navdiha in trajanja, stvaritve pa se spreminjajo ter ideali prehajajo iz trdnega v razblinjeno plinasto agregatno stanje brez svaril in znanilcev oziroma z mnogo njih, a jih slepi in zaslepljeni ne znamo ali nočemo razbirati. Sklep s starikavimi zvoki Desinvolture pustijo v ustih grenak priokus in odgovorov na vprašanje, čemu slediti in kaj narediti, ni.
Le Ceneri Di Heliodoro odseva mnogo dobrega, predvsem pa je na nek dobro povezan način to plošča, ki daje veliko dobre materije za zobanje, čeprav je v celoti morda na trenutke preveč ponavljajočega, preveč klišejskega, pa čeprav so kalupi za vlivanje zastavljeni megalomansko in idejno široko. Kar manjka zasedbi Rome, je lasten izraz, malce več drznosti, malce več poglobljenega, morda malce več intrigantnega in nerazkritega. Slednje zna v svojo glasbo kot kameleon lepo vplesti tako Nick Cave, na svoj temačen in sebi lasten način na drugi strani tudi zasedba Wovenhand, Rome pa so pri tem še v fazi klesanja in izoblikovanja. So blizu dobrega, potenciala ne manjka, a je prostora za razcvet in spremembe na zvočno bolje še dovolj. Vsekakor smo deležni z ducatom skladb tokratnega albuma inteligentne angažirane in družbeno kritične pripovedi, dobre lirične naracije, a je včasih manj lahko več, preveč truda in snobovske vzvišenosti pa lahko z dobrimi intencami odženejo tudi tistega poslušalca, ki se v cikle poslušanja spušča namensko in z osebnim poslanstvom sodelovanja, k katerem ga pozivajo v verze skrite parole.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
