Dog Eat Dog – All Boro Kings 25 Year Anniversary
LIVE
(Metalville Records 2019)
Zanimivo, kako se lahko mrtvo kravo fino molze tudi leta po tem, ko je bila že davno pozabljena, vnovič privlečena na plano ter v imenu nostalgije, okroglih jubilejev ali »legendarnega statusa« ponujena novi generaciji bolj ali manj drugačnih, bolj ali mnogo manj dojemljivih novih odjemalcev, še bolj zanimivo pa je, kako stvari delujejo v drugih časovnih kontekstih ali pač ne. Del tovrstnega dobro premišljenega eksperimenta ekonomije in poigravanja s čustvi je tudi obeležitev 25. jubileja izdaje prvenca crossover zasedbe Dog Eat Dog iz New Jerseya, katere smo se preveč nasitili prek MTV ekranov v časih, ko je bil svet, recimo temu tako, mlajši in bolj nedolžen. Ali pač? Leta 1994 izdani prvenec zasedbe, kateri ni bilo nehigienično v HC dodajati elemente rapa, metala, reggae ritmov, popa in vsega tistega, kar se prodaja, plošča All Boro Kings pa je postavljala ali bolje dopolnjevala standarde, po katerih se je na vsak način želelo dokazovati, da belci zmorejo repati, drgniti kitare bolj agresivno od kogarkoli, sam sem bil pa takrat skeptičen do te »iskrene« tendence in vseh teh »talentov«. Določene stvari se ne spremenijo niti dve dekadi in pol kasneje, pa čeprav si je bend Dog Eat Dog doslej za pas nanizal že šesti album, preživel časovno distanco, bil ves čas na poti, ostal v podzavesti stare klientele, zelo težko pa soglašam s tezo, da so vredni prištevanja v elito žanra, ki so ga ujeli v ravno v pravem hipu.
Dog Eat Dog – All Boro Kings 25 Year Anniversary
Tokratni digipaketek izdan pri založbi Metalville je opomnik, da se nekateri radi šlepajo na račun stare slave skoraj 30 let kasneje, v kolikor pa so fantje, pardon, veterani stare preživete scene pripravljeni ostajati zvesti najstniškim idealom in naivni predstavi, da je vse ostalo nespremenjeno, jim bodi, kakopak, prav. Ne vem, če sem morebiti pričakoval preveč, a že po prvem intenzivnem posluhu celote, ki daje v konzumiranje v celoti oddrgnjen nastop ter koncertno izvedbo prvenca na ogrevalnem koncertu Rock Am Ring iz letošnjega leta, v koncept pa dodajo kot mašila vrhunce nastopa na W.O.A. (Wacken Open Air) iz leta 2017, da ne bo vse prekratko. Iskreno rečeno – koncertni spust po sicer razvpitem, a že leta 1994 ne popolnoma poslušljivem prvencu da vedeti, da je bend po imenu in postavi isti, ni pa nikakor napredoval v nivoju muziciranja, kakovost slišanega pa je, no ja … Uvod s skladbo Think s saksofonom gostujočega Bozesa, na katerega se nalepi bas Dava Neabora, pa te pretirano hreščeče distorzije Rogerja Haemmerlija, bobni Brandona Finleya in vokali prav iritantno razglašenega Johna Connorja, ki želi prepričati, da je vse od prvega trenutka dalje »taprava stvar«. Ojej … Publika sicer kaže pogojno znake življenja, a na NYHC ostrino navlečeni Think dodaja v usta tisti kovinski priokus, po katerem bi v imenu scene in pravovernosti stopil v bran zasedbam, kot so Sick Of It All ter pajacem v prevelikih hlačah in narejeni pozi prepovedal skruniti žanr. Dog Eat Dog se pa zabavajo in z dementnimi forami, po katerih Roger govori sedem svetovnih jezikov, misli pa, da je en izmed teh tudi »švicarščina« ne govorijo ravno v prid intelekta, a dobro, biti všečen poliglot je tudi dandanes v glasbenem biznisu težka stvar. Šepavo nadaljevanje s pospešenim in pretiranim komadom Pull My Finger je kakopak le predigra za glavni postanek na hitu, brez katerega o bendu ne bi govorili. Who’s The King je zasedbi enostavno ratal, se jim posrečil, prodornosti komada pa je veliko pripomogla konstantna rotacija na indoktrinacijskem trendset kanalu moje mladosti, nekdaj relevantnem MTV-ju. Jezni in pospešeni, nalomljeni, poškodovani Strip Song z vsemi kitarskimi brenčečimi čebelicami drgne isto noto kot poprej, tudi vsa pihalna sekcija in dodatna jajca pa ne dvignejo nivoja. John s svojim neposrečenim koketiranjemz vsemi festivalskimi bejbami s komadom Queen izpade rahlo fukfehtarsko, a je to del ponujenega. Kar pritegne precej bolj je bolj izpostavljeni saksofon, ki je bil od nekdaj svetla točka tega precenjenega benda. The Dog House z besednim poigravanjem na rovaš Guns’n’Roses in skladbe Welcome To The Jungle je bil svetli in bolj posrečeni moment odmeva preteklosti, infantilno čaščenje najstniškega opijanja s skladbo Funnel King pa poraja dvom, da to postarani dečki še zmorejo.
Morda so v vsem skupaj le zaradi preprostih principov zabave, verjamem pa da šteje sedaj več keš. What Comes Around je zadnji vdih pred končnim izdihom, a narativ, da sami držijo sceno pri življenju, jebiga, ne drži že dolgo časa ne, saj je scena o kateri pojejo faktično mrtva ali vsaj v globoki komi. Finale, konec s skladbo No Fronts sklene cikel uradnega dela zgoščenke, nakar ostanejo le vizualije.
Glasba se uživa tudi z očmi, zato je sicer dobro pripravljeni zmešanček z vrhunci in dodatki Wackena (na tem se znajdejo tudi Expect The Unexpected, Ismn, Vibe Cartel, Rocky in XXV) morda bolj prepričljiv kot le slušna revščina. Bend zna odrsko nastopati in se spogledovati s publiko, jo animirati, je pa res, da so principi preteklosti preživeti, določenim stvarem pa je rok trajanja navkljub drugačnim trditvam pač potekel. Bend je morda lačen in željen dokazati, da zmorejo vse tako kot več kot dve desetletji prej, a svet, publika in scena niso več enaki. Dog Eat Dog postanejo tako v enem trenutku tragične karikature ljudi, ki so v teh letih izgubili svoj soj reflektorjev, kamer, pozornosti, se postarali, postali sicer del ostarelega kontingenta obledelih zvezd, dajejo morda hrano nostalgičnemu delu duše, ne pomenijo pa neke bistvene prelomnice v glasbenem biznisu. So sicer poslušljivi, zabavni, predvsem še aktivni in živi, ne igrajo pa tistih not, zaradi katerih bi jim dal lahko visoko oceno za slog, izvirnost, poglobljenost ali humornost. Vem, brez njih ne bi dočakali nadaljevanja, ki je sledilo. Zgodili so se P.O.D., Limp Bizkit in podobni »presežki«. Zgodila se je evolucija, v toku katere se je na eksperimente zgodnjega corssoverja lepo pozabilo. Zato je morda tudi občasno potrebno odprašiti stare arhive in narediti selekcijo dobrega. Če zavoljo tega pade tudi kakšen novec v boršo založbe ali prazgodovinskega benda pa bodi tako, a ne? No harm done!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
