Matt Finucane – The Seizure
(Tight Crude, 2019)
Britanska scena je bila vedno nagnjena k eksperimentom ter prestopanju žanrskih mej, s tem, da določene stvari uspejo, veliko pa jih ostane subverzivnih in morda tudi nikoli slišanih. Kot recenzent imam srečo in privilegij, da mi določene produkcijske hiše preusmerijo pozornost tudi na tiste artiste, ki bi bili sicer z radarjem glasbene zaznave prav verjetno spregledani. Ena izmed zanimivejših stvari, ki so v zadnjem času pristale v predvajalniku, ne nujno najboljših, je bil zadnji EP zasedbe kantavtorja s posebnimi indie pop surovimi prijemi, gospod a Matta Funicanea, ki je za letos napovedal surov lo-fi DIY desant na sceno s precej nizkoproračunskim produkcijskim izdelkom The Seizure, ki odseva nostalgični sentiment in retrospektivno oziranje na zgodnja osemdeseta ter speve zasedb The Velvet Underground, na kraut rock, nekje od daleč se je v kontekst prikradel melodični pristop Joy Divisionov, Matt Finucane pa se je lotil zadeve še malce banalizirati in narediti še bolj subverzivne. Kako, se vprašate, to zveni? Hja, precej posebno in ne nujno vedno užitno.
Zasedba, ki jo poleg Matta na kitari in vokalu dopolnjujeta minimalist Stephen Parker na basu ter za žanr solidno izbrani bobnar Barney Guy se na kratkometražnem izdelku predstavi s štirimi avtorskimi skladbami, ki nasprotujejo recepturam preteklih EP-jev tega posebnega brightonskega posebneža. Miniatura sestavljena iz štirih disonantnih skladbic se razpre z atonalnim kitarskim zvokom skladbe Evil Relief, na kateri se dokaj čisti diskordiji Mattove kitare dodaja precej preprosta ritmična podlaga, na katero dodaja Matt z basistom precej rudimentirane, skoraj blurovske vokale, ki so blizu izročilu novega vala osemdesetih, prej omenjenih britanskih bendov, ki pa si dodajajo tudi malce punkovsko noto, Siouxie & Banshees, malce Bowieja na preprosti način, delce vseh tistih bendov s čudnimi pričeskami, zaradi katerih ste alternativo osemdesetih dojemali z rezervo. Shizofrena struktura napetosti, precej prozaične vokalizacije, ki ni v soskladju z načičkanostjo, glamurjem in tonalnostjo modernih časov. Ni časa za šminko in koketiranje trendi, s starikavostjo in sklicevanjem na davno minule dekade pa se zastavljeno tipanje nadaljuje tudi z nadaljevanjem s Honest Song. Kot bi se v kontekste vsiljeval nežnejši podton na punk, klaviature in pop vezala vokalizacija zasanjanega Lou Reeda s pridihom Elvisa Costela. Melanholični mehki balonček slabo vnetljivega šarma izpelje parabolo, kot bi jo pisali v mislih na maturantski ples ter nastop pred telovadnico polno umirjenih, pospanih najstnikov iz kakega ameriškega filma sedemdesetih ali osemdesetih. Nič ostrega, nič nevarnega, nič presunljivega, torej. Najbolj presenetijo na izteku disonantni akordi, ki na Raw Material sprejme za svoje post punkovske premise novovalovske skoraj disko pop godbe, v baladi pa si vokalno linijo sposojajo sklicevanje na Reeda in na Bowieja, le da manjkata seksapil ter izvirnost, zaradi katerih je Matt Finucane bolj interpret in posnemovalec, imitator. Tudi sklep s Slaughter Ink ne naredi preskoka ali kvantnega preobrata v tokratnem glasbenem boršču, tako se zlahka in brez dlake na jeziku lotevam sklepa.
Ta ni najbolj pozitiven, saj dolgočasni izdelki, ki ne naredijo nič presunljivega ali svojevrstnega prav zlahka romajo v pozabo. The Seizure je oguljena imitacija preživetih in pozabljenih časov in ne nosi nit gram nove svežine ter izzivalnosti, provokativnosti, s čimer je to izdelek, namenjen zgolj samemu sebi ter zelo ozkemu krogu poslušalstva, ki ima do Matta Finucaneja bolj intimne, poglobljene sentimente ter afinitete. Sam slednjih ne premorem, ker je plošča narejena produkcijsko slabo, neinovativno, morebiti celo neiskreno ter preračunljivo, nostalgija pa v tem primeru ne more biti izgovor, saj je preteklost poleg tone sranja postregla s principi dobrega, zrelega, poglobljenega tekstopistva, kar tokratni plošček definitivno ni. Je shema, bleda kopija nekih tujih časov in z napevi in verzi, ki so mojemu srcu tuji, tako pa bo ostalo tudi v bodoče.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
