Indian Nightmare – Taking Back The Land
MetalPunkSteel / Iron Shield Records, 2017
Določene stvari pridejo v polje vidnega pozneje od planiranega, a vseeno – bolje pozno kot nikoli. Dobri dve leti po izidu se je tako na predvajalniku znašel prav poseben prvenec zasedbe, ki jo zlahka opišemo za atipično, iskreno posebno ter izzivalno. Indian Nightmare vas s svojo vizualno podobo prepričajo na en mah, da so prav zlahka skupina krvi žejnih indijanskih upornikov, ki so se zbrali v rezervatu ter se odločili proti sistemu ter svetu boriti z vsemi glasbenimi sredstvi, v bistvu pa ste deležni berlinskega multikulturnega hibrida, kjer so si metalsko bojno sekiro skupno podali Indonezijec Dodi Nightmare na kitari, dva Italijana v ritem sekciji (cedro na basu ter Lalo za bobi), v kontekstu pa se nahajata še Turk Butch Maniac na drugi kitari ter Mehičan Poison Snake na vokalu. OK, s tem pa hibridnosti ni konec! Že po prvem obratu postane očitno, da so v igri poleg klasičnega thrasha pri fantih v igri nečistosti punka, HC-ja, očitno pa se je, vsaj produkcijsko gledano, bend hranil obilno z brazilskim soundom zgodnjih devetdesetih – bolj kot s Sepulturo morebiti z Ratos De Porao. Česar ne manjka, je strasti in naivnih idej, da je upor v svetu globalnega izvedljiv s preprostimi parolami in ideali.
Pa prečešimo to čudno zver do zadnje podrobnosti! Deset skladb prvenca Taking Back The Land nudi mešano paleto zvokov. Po uvodnem intru z indijanskimi bobni ter oddaljenimi meditativnimi piščalmi skladbe Intro (Battle) so iluzija, predigra, saj že po prvih parih taktih skladbe Mengapa udari v ušesa hrustava, piskajoča in nabrita kanonada punkoidnega thrasha, kjer si zlahka predstavljate ravno prav plesnivo zakloniško izbo, v kateri na polna pljuča in decibele preigrava mladina metalske himne, kot so Metal Militia, vmes pa dodaja rife prvinske, stare, nekdaj dobre Metallice ter ostalih Bay Area briljantov zlate dobe thrasha. Poson Snake je prava poživitev, ki v svetu dandanes dovršenega growla prinaša retro thrash pridih naratorja, ki mu ni mar za koledarje in letnice in je pravzaprav nehal z vokalnim nadgrajevanjem ter evolucijo svojega zvoka že nekje leta 1984. Eksotično, starikavo in nabrušeno se v vse vplete tudi Unexpected Decay, ki potegne na etos in vokalno ritmizacijo skladbe Crucificados Pello Sistema, le da so tokrat sonični indijanci bližje stari šoli thrasha ter HCja in ne toliko hitrosti, na katero so prisegali v svoji različici interpretacije Nailbomb.
Circles Of Fire je napeta in všečna skladba, ki se sprehodi po stereotipih prastarega thrasha kot so mu stregli Death Angel, Exodus ter kompanija iz primordialnega Zaliva. Fire Meets Steel si za uvod sposodi narativ filma Conan in spomni na skrivnosti bogov, ki so človeku dali jeklo, nato pa se berlinski bojevniki predajo svojemu bojnemu plesu, ki daje čutiti še nekaj balkanske melodike, tonalnosti, nato pa verjetno iz zaprašenih arhivov potegnjeno gruljenje prvega grla zasedbe, ki si je sposodil registre Maxa Cavalere s prvenca zasedbe Sepultura, Riders Of Doom pa je šus na polno, saj si fantje dopuščajo dodati malce speeda in etosa Metallice iz obdobja plošče Kill ‘Em All. Warlords nivoja ne spušča, v spomin se vam s svojim igrivim in dobro plasiranem thrasherskem duhu vkleše War Metal Punx, da se celota sklene s predvidljivo, a po pričakovanjih oddrgnjeno dramaturgijo kaotične, a okusne skladbe Betrayers. Kitare, bobni, šus ter razcepljena multicentrična nrav na potenco si dajejo duška.
OK, pa potegnimo črto.Taking Back The Land absolutno ne izumlja tople vode, saj je vse, česar ste deležni, le pregretek starih a okusnih receptur. Zvok je nepokoren, bend slepo predan svojim idealom na oltarju preživetega, a okusnega brušenja strun. Celota je rustikalna, domala skoraj arhivska in v svojih klišejskih prijemih dejansko celo uspešna ter všečna. Blast beati in te primitivne distorzije, ravno prav raskav stari postani vokal in vizualni pristop, ki smo ga v osemdsetih prejeli, čislali do devtdesetih, nato pa dodali v recepture za metalurško delo več (morda celo preveč) čistosti, nabildanega zvoka, ki pa mu je primanjkovalo vsebine. Vsebine pri tokratnem delu ne manjka, je pa res, da so Indian Nightmare v svojem delu bližje formulam poustvarjanja kot inovativnega nadgrajevanja tega, kar naj bi thrash metal v svoji srži predstavljal. Okusen izdelek, nikakor pa ne revolucija! Vsekakor plošča, s katero si boste lahko dali duška ter sprostili dolgo pozabljene strasti ter sentimente
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
