Krull – The Black Coast
Iron Shield Records/Soul Food, 2018
Doslej mi je asociacija na Brazilijo poleg sambe, lepih ritastih žensk, peščenih plaž in socialno podhranjenih sosesk na eni ter ogromnih zaplat džungel Amazonije v glasbenem smislu poleg Santane predstavljal kakovostni metal Sepulture ter malo bolj HC-jevsko obarvanih Ratos De Porao. Doslej, poudarjam, saj mi je po čudnem naključju v roke priromal izdelek brazilskega kvarteta Krull, ki jeza svoj prvenec potreboval epskih 20 let. In še bi lahko počakali, saj je po prvem obratu jasno, da ni vse zlato, kar ponuja eksotika Brazilije.
Krull je zasedba, ki je na svete ščite power metala in stereotipnega heavy metala prisegla že davnega leta 1998 pod imenom Eternal Fate, leta 2015 pa so se v upanju na svetovni uspeh in večji domet preimenovali v Krull, si za navdih izbrali zgodbe o Konanu, vikingih, osvajalcih, nasilju ter nekako iz sebe iztisnili smešno formo albuma The Black Coast, ki je prav to, kar mi power metal predstavlja – naivna karikatura o v usnje oblečenih tipih z minimalnim IQ-jem ter mačistično potenco na eni ter kanonadah kitar ter bobnov in k nebu dvigajočim se trpečim tenorjem v ospredju. Da, dragi moji, Krull je klišejska doza brezveznega posnemanja Manowarjev, ki pa so nekje v produkciji izgubili podobo, zvok ter vam servirajo v ušesa zvok nedostojen demo posnetkov, kaj šele studijsko izdanega albuma.
OK, pa preidimo k analizi fekalij. Najprej je tu atmosferični intro, ki je le še en v nizu tistih, ki želijo začrtati premise trpljenja, groze in trpljenja, katerega boste deležni. Kaj kmalu postane jasno, da je to osnovna jed na jedilniku, precej težko prebavljiva mešanica bobnov Andreja Lucknerja, ki jim je produkcija odvzela vso globino, komaj slišanega primitivnega basa Thiaga Ruggera in Nintendo kvazi kitare Rickyja Camaraga pa dominira precej šokantno klavrni vokal Luisa Domingosa Krulla. Slednji okleva med možato robatostjo Amon Amarth brundanja na eni ter pričakovanimi višinami Kinga Diamonda ali Hallforda na drugi, s tem da so ga med produkcijo spustili prek filtrov Jake Racmana ter ostalih junakov risank. Kljub temu Krull gnevno drgnejo strune in prepričani, da je speed metal zadnji krik mode se po The Witch v grlu zatakne čudno zamazani trušč dvojnega basa in kanonad slabo zastavljenega nadaljevanja s skladbo By Steel, ki je komedija v pravem smislu besede. Saj se fantje zajebavajo, mar ne, ali pač? Marching In The Mountains ne dodaja kakovosti, precej stereotipna slaba produkcija pa je prav zlahka direktno nasneta na zelo zelo obrabljen kasetnik ter zaprašene kasete direktno iz osemdesetih.
Valhalla s kvazi baladnim zvokom je pravi leksativ za dušo in telo, saj se ob malce bolj lucidno zastavljenih smernicah ter malce čistejšem zvoku da slutiti, da so fantje mislili dobro, a se je vse skupaj nekje med idejo in izvedbo dodobra sfižilo, skisalo in prelevilo v parodijo. King Of The Sword s svojo tipično formo NWOBHM-a pogreša malce samokritičnosti, menjavo za mikrofonom ter človeka, ki se spozna na produkcijo za mešalko pa bi bil pogojno užiten, nič bolje izvedeni Immortals ponavlja v obupu iste tone ter utira iste bližnjice iz gošče zablojenosti, Stand Fight To Kill porodi direktno vprašanje »zakaj?«, s finalnim dejanjem nasilja nad metalsko estetiko skladbe The Black Coast pa postane jasno, da je domet mladcev oziroma domet samooklicanih prinašalcev brazilske bojevitosti hitro dosežen in da bolje ne bo, sklepam, nikoli.
The Black Coast je plošča, ki bi jo najraje nemudoma brisal iz spominskih kapacitet ter slušnih vodov, a po travmi, ki jo je povzročil trušč zvoka, ki bi ga bilo potrebno zakonsko prepovedati, je jasno, da je power metal vsaj v tem primeru le potrjeno zgrešeno slepo črevo razvoja inteligentne , kakovostne in estetske metalske godbe. Krull so soundtrack ene bizarne risanke, nekritični odraz modernih časov, v katerih ima vsak Kekec o sebi najboljše mnenje ter je vsak mentalno moteni osebek lahko umetnik, vsak slušno moteni posebnež pa tonski mojster, a to, dragi moji, tudi z odločbami o posebnih potrebah ne omili moje ocene, da je krep krep in da v gomili fekalnega izcedka le stežka iščem, kaj šele najdem briljante in potencial.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 1,5 / 10
