Harpye – Aurora
Metalville Records, 2019
Do simfoničnega in folk metala sem vedno po notranji inerci precej rezerviran, saj je bilo doslej, kar so ušesa užila, bližje bodisi vaški veselici, na kateri se poudarja že davno umrle poganske ideale ter čudno spahedrano glasbeno estetiko ali pa k nebesom vpijoče ter preveč spolirane konture z bolj malo vsebine in esence na tisti drugi, bolj simfonični strani spektra. Prav v tem slednjem spektru se znajde tudi nemški bend Harpyie, ki po osmih letih eksistence ponuja kar šest studijskih izdelkov, letos izdani Aurora pa prepričuje, da je vse kar je bilo doslej slišanega ter ustvarjenega kos primerjavam z nečim, kar je repeticija že slišanega, a spolirano do gole osnove, na katero se precizno nanaša galantno oddrgnjene nanose korektno odigranega metala z veliko manjka izvirnosti in globine. To je prva ocena izdelka, ki pri bendu Harpyie analizira svetlobni spekter zvezd in teme, očitno pa fantje in dekle iz severnega Porenja menijo, da je precej novega za povedati, saj se na šestem celovečercu nudi kar trinajst avtorskih skladb, ki sledijo predvidljivi formi in opevajo herojstvo ter luč, iz katere se porajata up v boljši jutri ter življenje.
Album je precej dinamično usklajen in poravnan, ni presežkov, dinamičnih dvigov ali presenečenj, vse pa se postavlja na dobro znane in stereotipne premise že z naivnim uvodom skladbe Morgenstern, v kateri po lutnjah in mehkobi uvoda udarijo na plan vsi aduti pretenciozne simfonike dobro uigranega benda. Močni ritem sekciji Kayranovih bobnov ter Gyronimus der Basstardovega basa ni potrebno oporekati v moči in mastnosti, prav tako ne kitaram Podarga der Schnellfliegenda ali klaviaturam Mechtchilde Hexengeige. Gosta tekstura dobro premišljene in strateške simfonike pije vodo, precej manj pa navdihne ter pretrese rahlo medli in patetični vokal glavnega pevca, ki si je impozantno ter samovšečno nadel ime Aello die Windböe. Fak, patetični nadimki so mi šli sicer precej na živčne končiče pri vseh zlaganih black metalcih, očitni trend preseganja in zanikanje meja ali omejenosti tega, kar ti je dano v zibel, pa se poraja tudi v drugih sferah sodobne metalurgije. Parabola je postana, glasba pompozna, a ne nudi tiste iskrice, ki bi ji lahko dal, da zaneti plamene moje sicer vse zahtevnejše duše. Nadaljevanje s Sternenfeuer je morda bolj senzualno in nežno, a se ne morem otresti priokusa cenene srednjeveške melodike v osnovi, bend pa guli s svojo »Aurora, aurora« refrenom prosojno bedne teksture prozaične dramatičnosti do ravni, ko bi že po prvem posluhu želel izvreči nosilec iz predvajalnika, a potem ne bi mogel pritrditi refrenu skladbe Nichts Mehr. Isto seme, isti prijemi, svetobolni splet neinovativne lirike ter pompozne godbe pa se z dinamično pomiritvijo skladbe Kompassrosen Welken Nicht zapelje v bolj baladne vode, kjer za trenutek pozabim na estetske zamere ter slo po hipnem pobegu. Klasična in lepo odigrana balada pokaže, da je zasedba bolj doma mehkim konturam (ali pa vsaj glavni vokalist, ki mu trše in bolj grobe, bolj umazane konture vzamejo še zadnje grame potence).
Bedna piratska skladbica Seemann Ahoi poskuša dodajati teater nevarnosti in umazanije, a je preveč galantnega, preveč blišča in poliranja vzelo iz skladbe večino mesa ter ostrine, predvidljivi Kaleidoskop pa je le del nadaljevanega, sicer skrbno sproduciranega ter komponiranega brezveznega sranja. Kot bi se sprehajal po Potmkinovi vasi in zaman iskal izhod, saj je vse, kar se vidi, le kulisa, onkraj katere vem, da ni nič. OK, nepristranskost ni opcija, saj so bili slušni vodi kontaminirani s precej izzivalnimi traparijami tipa Ikarus ali, da, senzualno zasanjani, a že slišani Atlantis, folkersko nagajivi a hitro pozabljeni Inferno. V tem kontekstu se nekako vsili iz ne vem katerega becirka ritmično nastavljena Vendetta z vso svojo dolgočasno v vsej pospešeni konturi, moderni eksperiment z nastavitvami sintetičnega sranja v skladbi Blut und Spiele pa bolj kot iz folkerstva ali simfonike uvodoma omenjenih zanesenjakov črpa iz praznih tolmunov Linkin Parkov, le da Aello ni kos nalogi ohraniti fokus pozornosti dlje kot v dolžini dveh kitic, po skladbi Harpyie ter finalu s pompom skladbe Winternachtstraum pa si grem najprej v ušesa naliti malce visokooktanskega metala, saj ne verjamem, da je to, kar sem slišal, zakonsko dovoljeno.
Ne vem, kdo je zadolžen za izbiro varovancev na založbi, a iskalci talentov na založbi Metalville očitno niso pretirano izbirčni. Ni dovolj, da bend zmore družiti tone v melodije, saj je potreben, dragi moji, v vsem skupaj karakter ter vsaj gram ali dva jajc! Harpyie slednjega ne premorejo, saj je medla fasada sicer lepo barvana in lepo grajena, v vsem skupaj pa ni veliko užitnih semen za zobanje. Precenjeni substrat galance in produkcijskega pretiravanja, bore malo vsebine ter ta jebeni vokal, ki me napeljuje k krvnim deliktom ter k temu, da bi se nad narcisoidnim fantom v prvem planu lepo znesel, si z njegovo kuto obrisal rit ter ga za finale dal križati v opozorilo drugim. Bolj slab je sij te Aurore. Bolj slabo renčijo te harpije, ki so to očitno zgolj po imenu. Bolj malo je tu globine, dragi moji. In zavoljo tega dajem sicer korektno zvezani in zapakirani plošči iskreno nezaupnico, brez hlinjenih upov v boljši jutri, saj bend tega ranga ne premika margin temveč se zavestno omejuje s stereotipnimi in klišejskimi formami, zavoljo lastne nature pa ne verjamem, da je sposoben prestopiti začrtano ter narediti korak k bolj organskemu, bolj umazanemu, k tistemu, čemur bi lahko verjel. Bolj verjamem, da so v svoji brezhibni preciznosti sposobni sestavljati imaginarij plastičnih in izumetničenih kulis, ki si drznejo uprizarjati pogansko tematiko, a je za njimi bolj malo sočnega. In to pomanjkanje vsebine bi bilo pred izidom albuma nujno zakonsko prepovedati, saj je plošča brez vsebine čista izguba časa, ki bi ga raje namenjal stvarem, ki dajejo duši in življenju smisel!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3 / 10
