Grand Massive – Gdansk: A Tribute to Danzig
(Metalville Records, 2018)
Dobre tri dekade beleži svet glasbe v letošnjem letu, od trenutka, ko je v mestu Lordi v New Jerseyu zahrumel prvi zvok akordov ter te prekleto preproste generične lepote, ki jo pod etiketami horror punka čutimo kot logično nadaljevanja Black Sabbathov, Misfitsov in Samhain pod imenom Danzig, katerega glavni ideolog in gonilna sila od prvega dne dalje ostaja le prvi mož zasedbe Glenn Danzig. In to leto 2018 je idealno, da se na izročilo, na glasbo, ki so jo na doslej enajstih ploščah stkale legende glasbenega sveta, spomni tudi ostala srenja, ki je rasla ob teh zvokih in notranjem dogodju. Pričakoval sem, da so v zasedbo Grand Massive vtkani člani zasedb Doro, Sinner, Sabaton, Thundermother in Critical Mess precej bolj pravoverni metalski izdelek, a po prvem posluhu plošče Gdansk: A Tribute To Danzig je jasno, da je stoner prva sociacija, ki vas bo vozila od začetka do konca plošče. Stoner in morda tisti proto retro doom, kot so ga znali drgniti v zlatih sedemdesetih. In kar je slišati, ni novo, ni sveže, je pa pogojno okusno in stkano z občutkom ter ljubeznijo! Z vsem tem, obenem pa tudi z neko evidentno preračunljivostjo ter težnjo po vsesplošnem priznanju publike.
Bavarski bend Grand Massive je sklenil po avtorskih delih tokrat k esenci pristopiti malce drugače – z gostujočimi vokalisti. Sposojena jajca z gostujočimi vokalisti in vse to ponujeno kot nekaj za vsakogar, ki da kaj nase? No ja, kakor vam je drago! Sam nisem naklonjen cover bandom, saj so originali običajno dovolj za poveličevanje, sposojeno perje pa je le redko kos primerjavam z izvirniki, kar se je tudi tokrat pokazalo za upravičen pomislek, čeprav v osmih klišejskih klasikah benda Danzig najdemo tudi dobre stvari in osebne favorite. Osebno bi tega izpostavil že z uvodno skladbo 777, na katerem se poleg Bavarcev postavita ob bok Luca Princiotta iz spremljevalne zasedbe Doro Pesch kot tudi Sabatonovec Thobbe Englund in kar slišite je krasna retro stoner predelava komada, ki ostaja zvokovno in oblikovno v marsičem veristično blizu izvirniku ter Glennovi barvi glasu. Topla barva sočnih kitar drgne in vtira mastne konture dobrega žmohtnega zapohanega nesvetega dima, se približa barvam zasedb Corrosion Of Conformity in Kyuss, a Nemci nekako ne morejo iz varnega zavetja preciznosti, zato ostane ves notranji naboj ter obet popolne razelektritve, ki jo je Danzig s kompanijo na izvirniku le dosegel, le medlo dosežen. Na Misfitsih sloneči Death Comes Ripping se vrača v bolj retroidni svet punkovske etike, barv in maskirnih odtenkov benda, ki je navdihoval Metallico ter horde nadalje bolj tehničnih mladcev in mladenk. Morda ne najbolj posrečeni skok v prvinske vode izvirnika se sicer produkcijsko dobro izkaže, a manjka tisto nekaj, kar loči klasike od obrtnikov. Kiss Of Steel spomni na vplive z zasedbo Samhain, v prisiljeni in namensko postarani starikavi formi pa se skriva veliko imitativnega znanja, veliko dobre priučenosti, a bolj malo tistega magnetizma, ki bi mu vsaj moja ušesa lahko brezpogojno verjela. Am I Demon je pri tem bolj prodoren in uspešnejši, saj je Danzig klasika generična poživitev sicer na Ozzyja lepo navlečeni sentiš, ki pa v marsičem prekaša MTV-jevsko poveličevanje zguljene in precenjene skladbe Mother, ki še čaka na svoj košček nebes. Po mlačni in solidno oddrgnjeni Let The Day Begin se daje prostor tudi tovrstnim pričakovanim »ekscesom«, brez katerih Danzig ne bi bili prepoznani (ali pač?). Guernica Mancini iz zasedbe Thundermother ostaja zvesta Glennovemu izvirniku in razen poustvarjanja že doživetega se ne obeta preskok na višji plato. Barva glasu sicer štima, akordi in uglasitev tudi, a v celoti ni nekega novega dražljaja, ki bi ga od predelave absolutno terjal in pričakoval. Temu ne pripomore niti zguljena She, sklep z okusno in dobro strukturirano ter produkcijsko lepo izpeljano skladbo Skulls pa pritegne, a prepozno z vso svojo sprijeno in deformirano lepoto akustike, a capelle ter vse krhkosti.
Gdansk – A Tribute To Danzig je precenjen poklon in nepotrebno dejanje, ki ga, ne vem po kaki logiki, od sebe dajejo sicer dobro podkovani zanesenjaki, ki pa jim manjka mojo, manjka energija in tista notranja sporočilnost, katero bend Danzig s svojo dušo in delom premore, imitatorji pa lahko ob vsem povzemanju barv in skladb zmorejo le medlo kopirati, v kopijah pa se izgublja, žal, marsikaj esencialnega in nujnega. Prav zato temu poklonu odrekam na tem mestu svojo naklonjenost in podporo ter poudarjam, da so nekatera dejanja morda dovoljena za intimo ter zavetje lastnega profanega templja čaščenja glasbe, ki jo ljubimo, a se pod takimi akti ni potrebno podpisovati z lastnim imenom ter obetati svetu nekaj posebnega, če tega v svoji dosledni obrtniški logiki in z bremenom vseh svojih frustracij ter omejitev lastnega logosa potem nisi možen preseči in ponuditi tisti košček, manjkajoči vitamin, piko na i, zaradi katerih je sposojanje izvirnih lepotic v taki formi smiselno. Tokrat smo deležni nečesa medlega, nepotrebnega in vrednega čim prejšnje odmislitve.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
