Dalkhu – Lamentation And Ardent Fire
(Godz Ov War, 2018)
Slovenski metal se je v zadnjih treh dekadah zapoznele evolucije z napako in z veliko mero mimikrije, posnemanja, na slovenskem razvil v dostojno razviti organizem z veliko diverziteto na nivoju kakovosti in aspiracij. Marsikatera zasedba se zadovolji s povprečno produkcijo in rudimentirano sporočilnostjo, razred zase pa so na slovenskem black in death metalske zasedbe, ki dvigujejo nivo resnosti, kritičnosti in intelektualne širine, popravlja pa se tudi nivo tekstopistva, izgovorjave besedil ter same izvedbe kompleksnejše glasbe tako na ploščah kot tudi koncertno. Prav posebne sentimente imam v tem oziru do Koroške, saj je bila, pomnimo, prva resnična in kakovostna death metalska plošča izdelek slovenjegraške zasedbe Xenophobia, prav iz istega vališča brutalnih zvokov pa se danes soočam s prvencem stilsko temnejšega, raznorodnega, a kakovostno primerljivega že tretjerojenca zasedbe Dalkhu. Leta 2003 ustanovljeni konglomerat članov zasedb Mental Picture, Cordura in Cvinger stavi na posebno mešanico death metala z black metalsko ostrino, že na prvi posluh pa je jasno, da je plošča Lamentation And Ardent Fire namenski evolucijski korak naprej od črnine in ostrine ter hitrosti plošče Imperator ter stilska nadgradnja strastnega izdelka izpred treh let, plošče Descend Into Nothingness. Ne, recimo, da so našli potešitev v križanju kakovostnih elementalov ter da je plošča zavoljo tega produkt metalske fuzije ter domišljenega dela.
Uvodna atmosferika ter obračunavanje z gnilim bistvom sveta ter ničnosti eksistencialne sle človeštva po uničenju, zavojevanju in dominaciji s Profanity Galore se trojec, ki ga sestavljajo ostra kitara ter malce manj slišni bas J.G.-ja, brutalni bobni žanru doraslega suverenega Kalkija suvereno pridruži vokal lani dodanega Lucerusa, ki je po Vidu, Berstuku, Juriju ter P.Ž.-ju že peti glas zasedbe. Slednji vrača Dalkhu lirično in vokalno bližje počrneli esenci, prav black metal pa je vezivo, s katerim se celota lepi v mozaik kakovostnega muziciranja, a s prodornostjo, domišljenostjo ter agilnostjo death metala v kitarskih formah. Plošča teče tekoče in narativno sveže, kar lepo dokaže natempirano nadaljevanje s skladbo I Am, na kateri si fantje sposodijo misel, da je sleherni človek sestavljen iz zvezdnega prahu ter tako odsev vesolja, nekako v maniri, kot bi brali knjigo Billa Brysona pa pridemo do neizogibnega sklepa, da je človek nosilec morije in gorja celotnemu stvarstvu – na nivoju kolektivnega bitja kot tudi prvoosebnega izoliranega Jaza. Izvrstna kemija med bobni in kitaro se lepo stapljajo z Lucerusovimi vokali, ki so v barvi in izvedbi bližje Gorgorothom kot kričečim black metalskim krikom produkcijsko težko prebavljivih primordialnih začetkov žanra. Progresija v debelih sedmih minutak, le minuto krajše pa je nadaljevanje z nasilno skladbo Rime.
Militantni duh, zloveščost in morbidna romantika, alegoričnost demoničnega in metaforika neizrečenega a storjenega pakta človeka s Peklom se po megalomanskem začetku preseka z melanholijo, predvsem pa krajšo skladbo A Race Without Hope. V sicer precej počasi razprte registre bobnov in kitare se vpletejo atmosferične klaviature, vokalna mantra s temačnim prišepetavanjem o pogubi, apokalipsi, brezupu pa se dodaja po repetitivnih nizih v zadnji tretjini komada. Bolj progresivno naravnan in idejno poln je Gaps Of Existence. Ostrina, brezkompromisnost, predvsem pa dobra zvočna postavitev kitar, ki so zvočno žanrsko perfektne, impresivni vokali in za malenkost premalo slišani bobni potegnejo poetiko benda v vode stare šole devetdesetih, namesto zgolj black metala pa se Dalkhu poigrajo z bolj death metalsko figurativnostjo, a oddrgnjeno na norveški način. The Dead Sleep With Their Eyes Open pelje upočasnjeni vlak prepričljive mrzlosti in melodičnega preigravanja namensko do točke, ko se refren odpoje poleg grlenih vokalov še čisto, skoraj zborovsko, brezhibno, z estetskim dodatkom lepote v morju distorzij in popačenj pa nakocini ter dvigne izdelek na višji plato. Kot bi Dalkhu v eksperimentu našli navdih pri Shining, a brez pretiravanj ter bi si dokazali, da niso sužnji forme ter zaukazanih klišejev, ki delajo metal nemalokrat težje prebavljiv in velikokrat monoton. Sklep s temo in atmosferiko noči in skladbo Night pripelje skoraj tri četrt ure dobre godbe ter kakovostnega melosa suvereno do konca, po katerem lahko preidemo do poglabljanja, analize ter sklepov.
Dalkhu so vsekakor večplastna zasedba in dejstvo je, da novi člani porajajo novo kemijo znotraj nukleusa zasedbe. Prav tako je težko preslišati dejstvo, da so v 15 letih muziciranja postavljeni v srž zasedbe določene recepture, ki so naredile bend takšen, kot je. Črn, oster, kritičen, z novim glasom ter novimi sporočili pa nosi zasedba prapor kakovostnega ekstremnega metala na Koroškem lepo dalje. Plošča je uravnotežena, polna, sočna, kakovostna, produkcijsko skoraj prelepo zastavljena, a bi dal vsaj jaz več poudarka na to, da bi se v kontekst zvoka bolj postavilo bobne, ki so malce premalo slišani, o basu, ki ga ni slišati, pa raje ne izgubljam besed, saj je bas na papirju morda zapisan, na ploščku pa se ga sliši toliko kot na končnem miksu Metallicinega And Justice For Alla. Pa pustimo malenkosti ob strani. Plošča je vredna sleherne minute vašega časa, je pa z ozirom na dolžino določenih skladb verjetno zahtevni zalogaj za percepcijo in všečkanje na prvo žogo, zato boste morali vsi, ki zahtevate razodetje v zgolj parih sekundah in treh rifih krepiti svoje potrpljenje ter nameniti poslušanju malce več svojega časa ter energije. Prav zato, ker niso instantni, so Dalkhu bolj voda na mlin tistim, ki od metala terjajo progresivnost, nadgradnje in tisto nekaj več, kar ni mogoče enoznačno predalčkati. Drzno in kakovostno delo, zaradi katerega si od tega benda v bodoče obetam še več in kakovostno boljšega, pa čeprav črnina Norveške običajno ni »my cup of tea«.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
