Snew – You’ve Got Some Nerve
(Maman Music, 2018)
Težko je v svetu rock’n’rolla servirati še karkoli takega, kar ne spominja na nič, kar ste že užili, vseeno pa to ne pomeni, da se med poslušanjem in ustvarjanjem glasbe ne bi smel zgoditi proces, ki mu s preprosto besedo rečemo nehlinjeni užitek. Ko je prišel na moj predvajalnik dejansko že peti plošček ameriške hard rock zasedbe iz mesta angelov, zasedbe Snew, je že po prvem poslušanju postalo jasno, da se ne bo odvijala tektonika evolucijskih proporcij, je pa res, da album You’ve Got Some Nerve z devetimi svežimi skladbami gode na strune, ki so bile svoj čas dobro nabrenkane z AC/DC, pri večini drugih pa s Kiss, Alice Cooperjem, Mötley Crüe ter še čim in da, zabava je prva in edina misija, ki ji sledi kvintet mladih zanesenjakov. Obenem pa fantje znajo dobro preigravati standarde, tako so vokali Curtisa Don Vita, kitare Lennyja Spicklea ter Andyja Luxa ter ritem sekcija Kellyja Mageeja na basu ter Marka Ohrenbergerja za bobni lahko nemudoma označeni za kakovostne dodatki že dobro poznane in slišane godbe. Ko pa se za produkcijsko konzolo posede še Bobbyja Owsinskega, moža, ki je dajal končno sapo izdelkom Jimija Hendrixa, Maidnom, Panteri, Neilu Youngu in še čemu, je jasno, da so tokrat fantje odločeni iti na vse ali nič z motom »do or die« na praporih.
Pa pojdimo po vrsti in brez pretiranega ustavljanja kar v srž slišanega. Če kaj, potem se plošča mora začeti s komadom, ki vas zagrabi in pritegne k poslušanju, kar precej zglajena in s pihalno sekcijo napihana skladba UR Freaking Me Out nekako le uspe narediti. Kot bi poslušal AC/DC z Bonnom Scottom s pihalno sekcijo, Angus in kompanija pa bi povzeli namesto boogie rocka raje malce forme osemdesetih, Snew pa v kontekstu sproščanja pritegnejo vzorce Aerosmithov ter drgnejo samozavestno vižo, da so neustavljivi gejzir navdiha in izvirne potence. Holy Hell nadaljuje vse skupaj z malce drugačno kombinacijo kitar, ki so bližje prej omenjenim Avstralcem, a se za vokale tokrat postavlja očitno imitatorja Davida Coverdalea. Sluzavo, a poslušljivo in vsem tupejem navkljub odigrano solidno ter z jajci. Malce več umazanije in manjkajoče nevarnosti prinese v kontekst bolj reaktivna Acetylene Queen, ki vleče na zlato dobo spandaxa ter čudnih frizur, Snew pa pozo lepo inkorporirajo v samozavestno muziciranje, ki vodi vlak do trenutka spoznanja, da imajo Axl/DC danes na predvajalniku korektno konkurenco. V imenu svete preproščine se Snew ne zapletajo, je pa v kontekst dodanih preveč lepih kontur in mehkih prehodov, premalo je nevarnosti in organske seizmične moči, ki bi odprla mojo dušno kaldero, da bi lahko fantom popolnoma in brez zadržkom verjel. Sharpie dopušča več moči pihalni sekciji, Don Vito pa ga spet vleče v sfere blizu asociacijam z Bon Scottom in nato je tu končno bolj jajc in žmohta polna kitara, ki si drzne spet malce več umazanega soliranja. Vseeno smo furani z zadržkom in z roko na ročni zavori k coverdaleovski ali celo rahlo van halenovski skladbi You Tell Me, z napačnim imenom poimenovani Something New Everybody Wants pa v kontekst izposoje ter zvočnega preigravanja ter asociacij navleče še eno ime iz ropotarnice preteklosti – Thunder. Revolution Is A Closed Loop je vnovič bližje Coverdaleu, pa se vseeno ne zgražam ter ne grabim za srce, na AC/DC kalibrirani s predvidljivo, a poslušljivo skladbico You’ve Got Some Nerve pa pripelje dobro zglajeni in solidno oddrgnjeni niz že slišanih klišejev v novi preobleki do konca, nakar sledi akt razsodbe.
Ali smo deležni zvočnega kviza ali gre za avtorsko delo? To je tisto, kar v mojih mislih po navadi poraja delo domorodcev, kot je Klinči, ko pa pogledamo pobližje, je očitno mantra kopiranja klišejev doma tudi v kleteh LA-ja. Ne trdim, da Snew ne znajo igrati, saj so v svoji retro patini in prijemih celo zelo uspešni in simpatično pritegnejo, ni pa v celoti veliko lastnih jajc in lastnega mojota. Kot bi fantje malce za šalo obuli že dobro uhojene čevlje legend in trdili, da to zmore vsak, pa se vprašam: »Mar res?«. Plošča, ki gre lepo v ušesa, spodbudi plaz asociacij in na koncu lahko po provokaciji z imenom plošče pristavim še sam: »Mater, fantje, pa imate jajca.«
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
