Architects of Chaos – (R)Evolution
(Metalville Records, 2018)
Pred parimi leti so mi nenajavljeno prišli pod roko Architects Of Chaoz in dejansko je bilo glavno orodje za promocijo ter vsesplošno pritegovanje pozornosti javnosti ime Paula DiAnna tisto, kar je zasedbo naredilo privlačnejšo in bolj razpoznavno. Danes, dobra tri leta kasneje se nadobudni nosilci pravovernega metala vračajo, a, pozor, brez DiAnna (na tej povezavi si lahko ogledate kako je DiAnnov odsedel nastop iz leta 2015 na Rock Hard festivalu) , arhitekti dobro premišljenega kaosa pa statijo na Titta Tanija, sicer bolj znanega po delu z bendi, kot so Empty Tremor, Necrophagia ter neo progerji New Goblin. Nekaj se je v bendu torej le spremenilo in že po parih obratih ter užitju plošče (R)Evolution se da zaslutiti, da je bend dobil malce več karakterja ter da je sla po dobrem, če ne boljšem delu, toliko močnejša, ne da bi se ubiralo bližnjice. Trinajst novih skladb stavi na dinamiko ter na energiji, ki jo ni moč poustvarjati.
S suspenzom postopnega uvoda skladbe Rise se odpirajo registri, v katerih sta poleg fantastičnih kitar Andreasa Ballnusa (sicer znanca iz zasedbe Perzonal War) ter Joeya Siedla (morda se ga spomnite iz Blind Faith) pomembna predvsem močna bobnarska baterija Dominika Nowitzkija ter precizno dodani bas Gona Lückerja, ko pa se v celoto doda še mladi Titta Tani, je jasno, da so dobili možje novo moč ter da so stvari manj predvidljive kot so bile na sicer solidnem prvencu. Krasne solaže ter dajanje duše na pladnju za vse solde daje takoj slutiti, da akt odhoda eminence ter nepotešenega samooklicanega zvezdnika metala Paula DiAnna ni nujno povzročil tudi klinične smrti potencialne zasedbe ter da so se morali dobro pobrati ter vstati s tal še močnejši kot poprej. Dead Again dviguje raven metalske briljance, z moderno produkcijo, ki pa ni namenjena zgolj kozmetiki pa bend gradi na zagonu. Moderni vstavki po okusu novega milenija funkcionirajo tekoče, kar pa daje bendu še več veljave kot estetska skladnost je predvsem ta izvrstni občutek za prehajanje, za dodajanje recimo temu potrebnih metalskih klišejev, kot so fantastične solaže, neutrudni in masivni bobni, večglasja pa sestavljajo privlačne in poslušljive skladbe, ki polzijo v podkožje, kot so to počeli legendarni albumi iz naših mladih let. Na švedsko moderno not navlečeni Hitman se lahko meri celo z zvokom novodobnih Megadeth, Titta pa v rahli imitaciji Mustainovih vokalov dobi pri meni več kot le par točk. Zelo razbeljeni skoraj thrasherski briljant pripelje do dejanja umirjanja strasti z Moment Of Clarity, senzualna in dobro pozicionirana metalska balada pa si vzame toliko časa, kolikor je potrebno, da se razbohoti epika. Dvojni bas, krasne konture kitar, epsko mazanje ušes s temi res okusnimi vokali, bend pa poje in poje ter gradi svojo zgodbo v šest minut skladne prog fantastike. Kvalitetna dinamika, predvsem pa ta navidezna lahkotnost, s katero se vrti megalomanski kolos se vnovič prebudi z agilno skladbo All Play Dead, Century Of Cancer pa z moderno galantnostjo ter mastnim rifom parira vsem v usnje in zakovice oblečenim legendam preteklosti. Into The Fire se izpostavi iz konteksta kot ena bolj ostrih kontrastnih skladb plošče, masivni šus za vse solde pa gladi robove ter navdušuje s kompaktno atako, na kateri si Architects Of Chaoz izgrajujejo dobro ime in sloves. Hollow Years ne manjša pritiska, bolj spevni Pressure se vpleta v celoto kot maidenovski ali priestovski briljant, da z natrganim Farewell utira pot fantazmi dirigirane nevarnosti topotajoče vznesenosti. Arabeskne lestvice ter Titta v svoji ravno prav raskavi melodiki nam dajejo vedeti, da smo njihovi in da ni poti ven z No Way Out, po Bloodrain Falls pa se masivni ustroj grmečega pritiska ustavi s sklepno lepoto skladbe The Pulse Of The Sun, ki je balada v najboljšem smislu besede. Fantastična emocionalna, predvsem pa glasovna večbarvnost ter širina se tu dopolnjujejo s tem, kar bend tako dobro počne.
Sicer tematsko in zvočno podobne skladbe so vseeno tako lepo domišljene, da ni v celoti nič mašil in ničesar odvečnega. V drugo so Architects Of Chaoz prekosili moja pričakovanja s prvenca, mladci pa namesto zavezi zgolj heavy metalu ter Judasom in Maidnom dodajajo v kontekst pridihe bolj raskave in bolj potentne glasbe. Kot bi si dovolili iti v smeri radikalizacije, a ne tako, kot tega ne prenesem pri obscenih brezveznikih kova Five Finger Death Punch, brezjajčnikih Disturbed ali pri ljudeh, ki so na Švedskem pred parimi leti izgubili kompas in kvarijo ime dobre glasbe z vsakim svojim nadaljnjim delom brez pravega smisla in potrebe. Architects Of Chaoz so bend v fazi vzpona in dokaz za to, da je preživetje v evolucijskem smislu znotraj metala namenjeno le najbolj trdoživim. Brez volje ne gre, je pa tu še po nuji obilje dobrih idej ter ta prekleto sladki DNK, s katerim se v novo delo tako sladko in lepo vpletajo evolucijski tokovi ter pridih preteklosti. (R)Evolution je plošča z jajci, dušo in potencialom, tako da si dovolite narediti nekaj mesta na svoji polički za glasbene pobege v lepše sfere dobre glasbe, saj bodo Architects Of Chaoz tam ostali, verjemite, dolgo časa.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
