Emerald Sun – Under The Curse Of Silence
(Fatball Records, 2018)
Fastball Records kdaj pa kdaj postreže tudi s čim svežim, je pa res, da so na založbi precej trdno zavezani imperativu zvokov osemdesetih in le redko ponudijo nekaj, kar bi na novo odrivalo že odkrite teritorije glasbe, je pa res, da se le redko na predvajalniku najdejo stvaritve iz helenskega sveta, tako je današnji potop v vode power metala pogojno akt predajanja eksotiki. Emerald Sun so s svojimi 20 leti obstoja po stažu veterani, je pa tokratni peti ekskurz benda iz centralne Makedonije, natančneje iz mesta Thessaloniki, bližje nemški (okupatorjevi -red. 🙂 šoli dobro produciranega power metala kot grški romantiki. Mešanica Primal Fearov, Helloweenov, Brainstormov se odvija dinamično in z ducatom novih avtorskih skladb, ki dopuščajo v kontekst dodati več moči, več umazanije in več barvitosti. Under The Curse Of Silence je torej plošča s pedigrejem in visoka pričakovanja so po večini potešena tako kot se spodobi.
Najprej je tu težka in dobro zabeljena kombinacija bolj temnih in strateško dobro zastavljenih kitar Johnnnie Athanasiadija ter Pavlosa Georgiadisa, ki se pletejo trdno čez ritmiko Fotisa Toumanidisa na basu ter Vasilisa Stavrianidisa za bobni, Theo Tsakiridis pa doda v celoto solidne in ravno prav spevne vokale, ki zmorejo prizeljenost, obenem pa v nebo vpijoče skoke, ne da bi ostala celota brezjajčna. Uvodna štanca s kitaro, plezajočim rifom, na katerega se lepijo klasične bombe udarnega šusa s skladbo Kill Or Be Killed. Theo dodaja v celoto kompaktnosti pridih tistega, kar povezujem asociativno s Paulom DiAnnom, le da ima dec iz dežele Aleksandra Makedonskega malce več temne podstati, malce več tiste vokalne palete, ki sem jo pri nekdanjem frontmanu Maidnov pogrešal. Dinamična in ostra brezkompromisna igra dveh dobro naoljenih solo kitar pritegne že v prvo, ko pa odprejo Emerald Sun registre na All As One še malce bolj, je jasno, da gre pri Grkih tokrat na vse ali nič. Sladka kontura všečne in epske melodike, tisti napevi kitar, ki jih na koncertih od Maidnov pojete vokalno se nadaljuje s Cary On. Solidna igra suspenza ter grmenje na manjšem številu obratov, nato pa vas bas na komadu Blast predrami in z gostujočim Peavyjem Wagnerjem fura občutje visoko kakovostne metalske igre suvereno dalje. Weaknes And Shame s sledenjem ritmike tevtonskega heavyja potegne po naravi na Helloweene, na Journey Of Life se je očitno navdihoval z globino in esenco Sabbathov, malce sanjavega pomirjanja pa prinese plošči prepotrebno dodatno noto, novo razsežnost in senzualno komponento. Balada, ki ne zveni po nuji jokavo in zateženo se z Rebel Soul vnovič uporniško dvigne k upornim, dobro odmerjenim distorzijam jantarnega sonca naproti. Fantastična igra sočnih kitar in izvrstno drobljenje ritma ter ta epsko prepihana duša komada se na pompoznih vokalizacijah skladbe Land Of Light približa tistemu duhu, ki ste ga morda nekoč uživali s Hammerfalli. Melodika preveva tudi na šus prvovrstne energije Helloweenov dobro navlečeni komad Slaves To Addiction. Ne manjka nič – tu so kitarske hitroprstnosti, nasičeni bobni, večglasja in epski refreni. Predelava skladbe Fame je sicer predelava meni doslej neznanega benda Irene Cara. Klaviature, spevne kitare, ki potegnejo na zvok Maidnov s plošče Somewhere In Time, ko pa potegnem primerjavo z izvirnikom, lahko rečem, da so Grki tokrat s teatrom in pretiravanjem malce ubili ostrino in tekoči ritem prvotne skladbe. Zato se vse popravlja s povratkom k lastnim ocvirkom in skladba World Of Fire funkcionira potentno ter naravno, španska različica skladbe Journey Of Life z naslovom La Fuerza Del Ser pa daje plošči zanimivo noto romantike, ki pa tokrat, iskreno, izpade malce pretenciozno in nepotrebno. Zato mi tudi Heroes Del Silencio ne zvenijo kot bend za vsak dan …
Pa si natočimo čistega vina. Grki Emerald Sun so posneli v peto korekten in zelo kakovosten album, ki pa ni izdelek brez napak in zablod, a jim to zavoljo dobrega in predanega dela ter tiste notranje organske kemije, ki loči obrtnike od vernikov nekako odpustimo. Dobre glasbe na plošči, priznajte, ne manjka, več kot pohvalna pa je glasbena širina, ki si jo bend dopušča na dvanajstih skladbah. Ni poustvarjanja istega vzorca po istem kopitu in bend funkcionira, razen ko dodajajo v konturo zvoka preveč sintetike ter klaviatur, kot bend z jajci in hrbtenico. Visoka raven energičnosti in melodije, ki vam zlezejo pod kožo obetajo, da bomo naslednje darove grškega benda čakali z večjo mero neučakanosti ter visokimi aspiracijami.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
