Insolvency– Antagonism Of The Soul
(Season Of The Mist, 2017)
Bili so časi, ko smo metalcore percepirali kot svežo in naslednjo veliko stvar v metalu, je pa res, da so kaj hitro postale stvari na podiju šminke ter klonirane kulture domala enako zvenečih, podobno vizualnih in vsebinsko bolj ali manj praznih ter razpizdenih mladcev in mladenk, pogrete in inovativne kot mlačna voda in iz pločevinke servirana omaka brez okusa. Morda, pogojno, so postale stvari užitne kot priloga, je pa dejstvo, da se od puhlih prigrizkov generike niste mogli dodobra najesti ter vsemu tudi brezpogojno verjeti. Nekako z mislijo na to se tokrat lotevam sicer obetavnega prvenca francoskega četverca Insolvency iz kraja Troyes blizu Pariza, plošče Antagonism Of The Soul. Z mislijo, da ni vse zlato, kar se sveti in ni vse drek, kar je produkt milenijske inovativnosti.
Na založbi Season Of The Mist smo se že marsičesa dobrega navlekli, prav ti pa imajo roko nad distribucijo lani izdane plošče, na kateri Pierre na vokalih in basu, Valentin na drugem mikrofonu in kitari, Blackstard na ritmiki druge kvalitetno zastavljene, a klišejske melodične metalcore kitare ter Mikael za bobni stavijo na vse ali na nič z recepti, ki smo se jih navlekli na prelomu tisočletja. Enajst skladb se sklicuje zvočno in vsebinsko na matriko zasedb Unearth, As I Lay Dying, All That Remains, dodajo pa tu in tam tudi malce več inovativne Trivium obarvanosti ter v maniri modernosti ter sodobne metalurgije predstavljajo že na prvi posluh ambiciozen, produkcijsko solidno zastavljen album, ki pa, hja, ni nikakršna revolucija.
Senzualni klavirski suspenz in atmosferični spust v zgodbo plošče s skladbo Divided je predvidljiv poskus pokazati melodični občutek in domet mladcev in vse lepo in prav, a po malce manj kot dveh minutah nežnega sanjavega petinga z akustiko vam mladci sistematično razčesnejo glavo z nabildanimi, poskočnimi, akrobatskimi in suhoparno drvečimi rifi klišejske veseljaške skladbe Tears Of The World, ki je metalcore v tistem najboljšem, najbolj agilnem in najbolj živem pomenu besede, ko ste pred skoraj dvema dekadama dali na predvajalnik Unearth ter s tem kontrirali spevnosti brezveznih Linkin Parkov. Jamranja tudi tu ne manjka, je pa vse tako programsko in estetsko brezhibno, da postane še tako hud skeptik radoveden, kje ga bodo mladci pihnili mimo. Izvrstne in inovativne solaže, solidni vokali, tisti občutek, da se pod večplastno lepoto brutalnosti in lepih vokalov ter zborčka pod vsem skupaj skriva lepa materija za pododrsko zabavo. Sede, a ne za dolgo časa! Tudi naslovna Antagonism Of The Soul ne spušča ravni pričakovanj, pohvaliti pa velja tako obe kitari kot perfektno nastrojenega ritmika za bobni, izvrstnega Mikaela Tamaria, ki je ritmično brezhibni stroj za odštevanje mikrosekund. In vse se zvočno fantastično prezentira prek miksa in produkcije izvrstnih magov mešalk, gospodov Jima Pinderja in Carla Browna, ki sta v Treehouse Studiu iztisnila iz vse povprečnosti sočen in sveže stisnjen sok perfekcije. Kako tudi ne bi, saj sta menda znala to narediti že pri Machine Head, pa jim očitajte še tako komercialen podton, a produkcija je perfektna in pomeni pol dela poleg dobre glasbe v formi, ki pa jo tudi mladi Francozi znajo servirati.
Bolj brutalni Violation, ki z dualizmom nasičene statike in distorzij depilira, odpira pore, z mehkimi prehodi v senzualni kič pa daje prosto pot komercialno bolj donosnim vdorom v sfere mladine, ki ljubi instant in varno zavetje matematike, ki jo lahko strnejo v preprost račun brez integralov, odvodov in faktoriranja. Insolvency svojo insolventnost svežih idej rešujejo z dobro obrtniško naučenostjo ter tistim občutkom za igro, kjer ste kmalu v objemu varnega in znanega ter neprijetnih presenečenj ni veliko, je pa veliko melodičnega okrasja ter premišljenih linij, ki so melodične kot bi izhajale iz destilata najboljših melosov metalcore hitov, katerim dodate nekje od daleč občutek švedske preciznosti s kakšnimi In Flames ali pa Soilworki in to je to. Black Moon je prav približek švedske šole, ki stavi na močne kitarske rife, v vsem skupaj pa je bolj malo iskrene iskrice ter tistega »true« naboja, ki ga vsaj sam v metalu terjam, iščem in ko je prisoten, absolutno začutim ter prepoznam že od daleč. Tu tega, žal, ni.
Hope je v bistvu medmet, vstavek, mašilo, precej tih motilec, ki preusmerja vnovič s klavirji in intro orkestracijo vašo pozornost k bolj patetičnim momentom kognicije. I’m Revulsed By Death z nepotrebnim vstavljanjem prevelikega števila postankov na kratko pot spolzi tako nekako nezavedno mimo, This War Is Not For You mi da potrditev, da razodetij danes ne bo, pa če se mladci še tako lepo potrudijo stvari narediti subtilne in Linkin Parkovsko njah – seveda z veliko več »true« metalcore oglatosti ter elegance. Kul, tekoče, kot suverena kopija milijona že slišanih in videnih brezveznikov iz tega malega bazena enojajčnih (ter brezjajčnih) sorodnikov iz metalcore morja imen, ki jih prav zlahka pozabite. Tudi nadaljevanje z A Leaving Life, New Beginning ne spremeni mantre, po našpičenosti industrialsko, skoraj Coal Chamber metrike uvoda komada Your Lost Soul upam na popravke, a šepetajoča patetika in kriki ranjenega galeba ter kitare na ročni zavori ne naredijo dovolj dobrega, da bi si odprl žile ter iskreno izkrvavel do konca, je pa res, da suicidni sklep z epsko razvlečeno sago Death Wish s šestimi minutami nategovanja klišejskih vzorcev pripelje zgodbo nekako do konca in ne, ne želim si repeticij.
Sklep je kar samodejen. Metalcore je glasbeni podžanr, ki ste se ga najedli lahko že na začetku milenija in da, tedaj ste slišali vse, kar je dobrega. Dandanes se ob servilnemu ponavljanju iste mantre, pa če je še tako lepo sklesana in sproducirana vprašam le: »Zakaj?« Mladi upi francoske metalcore glasbe so naredili sicer soliden metalcore izdelek, ki pa ni drugega kot poustvarjanje sentimentov. Sicer zelo dobro poustvarjanje že slišanega, a še tako dobra kopija izvirnika je še vedno kopija in ne izvirno umetniško dejanje. Metalcore je tisti ponošen par čevljev, ki so se vsaj pri meni v moji omar usmradili in si jih ne želim obuvati za daljše sprehode, je pa res, da je Antagonism Of The Soul soliden derivat časov, v katerih prevladuje sla po instantni gratifikaciji in je sleherni poskus za podajanje malce več globine ter vsebine obsojen najverjetneje na poraz ter anonimnost, česar si mladi šminkerji s smislom za ritem in melodiko, absolutno, ne želijo. Škoda.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
