Perzonal War – Neckdevils Live
(Metalville Records, 2018)
Metalski posel je garaški, tako se le redki uspejo prebiti prek dekade, če pa sta na plečih že dve, je jasno, da je bend že več kot le prostočasna dejavnost brez vizije in aspiracij po uspehu. Perzonal War, nemški thrasherski kvartet, je leta 2016 dopolnil polni dve dekadi, oklicani za resnični up in ponos vestfalske scene pa so morali svoje ime titanov kolosalne metalske zabave ovekovečiti ter dokumentirati z jubilejnim ploščkom, ki prinaša tudi filmski posnetek rojstnodnevnega koncerta 29. oktobra 2016 v siegburški dvorani Kabana, pospremljeni in ojačani s številnimi gosti iz bolj ali manj znanih zasedb iz severa Evrope. Na koncertu zvabijo na oder Arkadiusa Antonika iz Suidakre, Sascho Assbacha iz zasedbe Fall Of Carthage, Doma Foxa in Gonza Lückerja iz Architects Of Chaoz, Victorja Smolinskija iz zasedbe Rage ter tudi svoje nekdanje soborce Sascho Kerschgensa ter Svena Schmolla. Če niste slišali za nikogar od njih je to verjetno posledica fakta, da tevtonska metalska scena ne nosi primata najmočnejše metalske soldateske na svetu, vseeno pa gre za častitljiv jubilej in tako je treba dati fantom priznanje za trud in vztrajnost.
Devet studijskih albumov, en razcepljenček ter sedaj še koncertna plošča so kar dosežek, ko pa možje stisnejo vseh 29 skladb večera na dokaj poslušljiv in solidno gledljiv, a dokaj statično in suhoparno posneti DVD ter od tega 16 skladb priroma še na koncertni CD, je jasno, da materije za glodanje ne manjka. Solidno oddrgnjeni set pokaže domet, v katerem je zasedba dobro obrusila in polepšala thrashersko formo, dala čreva na plot ter v maniri potu in ekstremnega truda servirala svoji publiki soliden in imenu primerni šov, ki mu človek nekako tudi verjame. Niso sicer nekaj novega, a po povzemanju šusa in melodike Metallice v vsem njihovem živem smislu prinaša obet dobre zabave. In ta je retrospektivna ter zvesta preverjenim stvarem. Najprej uvod s skladbo Time Of Lies. Suspenz, tema in sempli, nato pa se ob pozdravih množice zaženejo kolesa ostrine. Precej predvidljiva postavitev kitar Andreasa Ballnusa in Mettija Zimmerja, natančen in dovolj zabeljen bas Björna Klutha ter bombastični bobni Martina Buchwalterja začnejo z mletjem brezkompromisne thrasherske klišejske forme, ki ji Metti s svojim na Jamesa Hetfielda oprtimi vokali dodaja pridih retra. Melodična spevnost, dobro zastavljena gostota zvoka, ki gre na vse ali nič, malce manj pa impresionirajo precej vzorčne kitice, a bend se šele ogreva. Born reže ledino s hitrejšim speed ritmom, kot bi dodali v kontekst teksture sofisticirano odguljenega Kill ‘Em Alla, bend pa se v tem elementu mimikrije z ameriškimi legendami očitno počuti čisto OK. Lomastenje z Bleeding na DVD-ju je na CD-ju sicer preskočen, kar upravičeno, saj je precej suhoparni komad dejansko polnilo na setlisti in ne dodaja koncertu presežne vrednosti, s Speed Of Time pa dodajo Perzonal War malce več basa, malce nagovorov in koketiranja s publiko, thrasherski, na Megadethe navlečeni štiklc pa ostaja zvest prej napovedanim in oglaševanim principom, po katerih je Metti kot vokalist lepa popestritev sicer pricej klišejske igre kitic in refrenov. To je maksima tudi pri modernejše zveneči metalurški štanci Mother Darkness, z bolj suvereno sproščenostjo poziranja skladbe Hornet, ki lepo razpira registre, a ne naredi tistega zloma ali dviga performansa na višji plato. Tudi My Secret z zahvalam za podporo publiki ni s svojo baladno formo tisti dolgo pričakovani vitamin večera, Devil In My Neck dodaja več pulfra in zagona, masivni šus na polno pa je zlahka izgovor za malce utrjevanja vratnih mišic, kar se s suvereno godbo nadaljevanja z The Inside, skandiranjem na Dead Meaning prelomi šele z Incantation.
Akki in Sascha Assbach prineseta malce svežega vetra in novega, bolj grlenega dodatka v odrski nastop, s katerim je jasno, da se fantje popolnoma zabavajo in da je Perzonal War »da thing« v Nemčiji, solidni žmoht pa se kaj kmalu polega s senzualijami. S Hope Dies Last vzame basist v roke akustiko, Metti pa poskuša prepričati z novodobno in sicer dokaj všečno baladico. V isti hitrosti in barvi se unplugged nadaljuje s precej mlačno The Same Blood, po Never Look Back pa imam akustike počasi že polno kapo vsej lepoti akustike navkljub. Manjka šus in globina, ki pa jo prinašajo v celoto le kolektivni vetrovi. In slednjega prinese Open My World z zdravljico z Gonzom na basu ter Domom Fowom za bobni. Klasični hard rockerski štiklc je spomin na pretekle in davno zaključene zgodbe, nakar na odru preverijo potenco s Sascho Kerschgensom, ki je morda res razoglav, a se kot kitarist enkratno dokaže na Demonstration Of Power, kot tudi basist Frank Buchwalter. Doneča masivna podstat zvoka pelje film v bolj melodične in ostrejše vode, v katerih zvenijo Perzonal War, fak, prekleto dobro. Putrefaction Of Mind meša podobne elementale, z Nothing Remains At All pa se verjetno vrhunec večera decibelno lepo sklene. For The Last Time odtrga plafon z iskreno močjo, sočno distorzijo in vsemi tistimi predikati, zaradi katerih je bend prebil svojo bariero domorodnosti ter se znašel na založbi AFM ter kasneje na Metalvillu. My Conspiracy kot thrasherski standard, nato pa izvrstna kitarska briljanca s skladbo Divergent in Burning Symbols , nato pa se bend povrne k prvotno videni in slišani aktualni postavi ter reže v večer z našpičeno Last Sunset, z bolj po Machine Headih dišečo Evolution. Sledi verjetno nastop eminence večera, za Viktorja Smolskija, nekdanjega člana zasedbe Rage na kitari. Regression Of Art ni najmočnejši komad večera, oprostite prosim, a je vseeno dovolj prostora za to, da Viktor pokaže ali bolje shematsko nakaže svoj kitarski potencial. S precej utrujeno predvidljivostjo skladbe The Unbeliever, publiki pa se bend dobrika in oddolži z Metallizerjem, When Time Turns Red doda spet semple ter jebeni suspenz z matricami, a to je forma modernega »true« metala, v katerem morajo biti poza, poskok na ukaz, mačistični gen pa terja po prvem stage divingu (šele na koncu večera???) s sklepom Five More Days piko na i. soliden koncertni DVD in dokument sicer okusne ter poslušljive in gledljive predstave še dodatke, ki v intervjujih razkriva zgodovino ter razpira vrata v zaodrje zasedbe, s skladbo Deadman Theories pa se popeljete z bendom po mestu kot inkogniti voajer, vdrete v glasbeno trgovino v mini filmčku ter se naslajate nad tem, kako lepo bi bilo vstopiti v trgovino s prvovrstno trgovino z dobro robo v prepovedanih urah ter s kolegi zaružiti na polno skladbo ali dve na polnih obratih. Zabavno!
Kakorkoli obrnete so Perzonal War s svojo pojavo, smislom za humor ter muzikalično naravo dejansko ena boljših zasedb aktualne tevtonske thrasherske scene, ki je ravno prav retro, ravno prav moderna in ravno prav sočna ter ravno prav predvidljiva, da jim prepuščate krmilo vožnje na vlaku užitka. Še na nadaljnjih dvajset polnih let in za vse solde, fantje! Pa vse najboljše in na svidenje ob naslednji priložnosti, ki si jo na mojem predvajalniku vsekakor zaslužite!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7,5 / 10
