Remember Twilight– Fünf
(Echozone, 2016)
Do folk metala sem po ofenzivi finskih bendov ter tudi po ekskurzih domorodnih metalurgov v vode, kjer je metalska distorzija po mnenju nekaterih združljiva z violinami in harmonikami, folk pa postaja paravan za bodisi globoke filozofske diskurze o smislu življenja ali pa le paravan ter dober izgovor za zabavo z obilico alkohola ter polka plesom. Stuttgardski septet Remember Twilight se ne prištevajo med zabavljače, jim je pa, kakopak, blizu filozofiranje o smislu in nesmislu eksistence na tem super svetu. Ne ravno najbolj svež EP Fünf je prišel na predvajalnik po čudnem naključju dve leti po izidu, že po prvem posluhu pa je jasno, da je peterec monotono zastavljenih skladb v marsičem glasbeni copy paiste izdelek, kjer si podajata komorna zasedba godalnega komornega orkestra precej abotno roko z nedomišljeno patetiko klasičnega metal benda s pretirano našpičenimi strupenimi kitarami, basom, neinovativnimi bobni ter s patetičnim vokalom, ki hoče svoj jokavi patos prikriti z gnevom in precej trivialnimi parolami ter ikonografijo pentagramov, obrnjenih krucifiksov ter standardov, s katerimi je itak takoj jasno, da je šel ta svet že davno kozlu v rit.
Precej rustikalno povampirjeni Willkomen je dejansko še najbolj poskočna viža na plošči, splet ubranih violin, skoraj neslišno čelo ter po finskih vzorcih zastavljena polka ritmika kitar in ritem sekcije prek vsega pa preliti precej zagrenjeni vokali frontmana Timoja Nussbauma vrtijo isti vzorec okoli in okoli, v nemščini spesnjeni verzi o dobrodošlici na ta bedni kos planeta pa traja s svojimi tremi minutami in malo čez krepko daljši. Todestheologie se filozofsko poda v smeri mitologije umiranja in eskapizma v molu proč od podstati te nesmiselne eksistence, bend pa preide v svoji podobni igri akordov ter receptur generično popoiden in predan visoki estetiki šunda, ki si domišlja, da je več od pogrošnosti. Umetnost je prepoznala samo sebe v umetnem odsevu ter si spisala ep vznesenosti in veličine, larpurlatistična onanija na isto vižo pa ne prinaša dviga sentimentov. Unter Geiern s svojim krikom »Holywood« in nato mantro o propadu zapade v drekanje o politiki, tisku, o zavajanjih, iluzijah, o slepenju, o zarotah, melos pa je istoveten že okušani trpki mešanici sicer pravilno uglašenega a brezveznega sranja. Antichrist je zvest matrici brezvezja do zadnjega akorda, pa čeprav postane tokrat peklenšček patetičen in si prav zaželite, da bi si sam in brez izganjalcev ter žegnane vode pognal kroglo v glavo ter končal trpljenje, slednjega pa na razvlečen in abotni način sklene Abgesang.
Pet skladb je dovolj, da si spominov na somrak ne želim obujati, pa če je bil plan in kurz zapisanega še tako visok in estetsko filozofsko dvignjen nad etos in patos naših templjev ničevosti in pogube. Remember Twilight so tako z igro na isto vižo kot tudi z brezvezno produkcijo zgrešili moje srce, moj center za prepoznavanje dobrega ter so z zadnjim ločilom v tej recenziji vsaj z moje strani postavljeni na tisti del sentimentalnosti, ki se jo namensko ne nameravam več dotikati. Kar je brezvezno, je vredno odmisliti čim prej in za vekomaj. Amen.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
