The Project Hate MCMXCIX – Of Chaos And Carnal Pleasures
Moth Of Belial, 2017
Letošnji iztek leta bo v znamenju mešanih občutij, je pa definitivno res, da se kakovosti dobrega in prodornega metala z esenco ne da meriti več zgolj z medijsko pojavnostjo ter pripadnostjo založbam, saj so šli mediji marsikdaj v skrajnosti in o kakovostnem metalu ne ali pač zelo redko pišejo, založbe pa so že zdavnaj izgubile svojo kredibilnost ter se podredile čudni logiki kapitala ali pa potonile v pozabo. Nekako še v čas, ko so bile stvari postavljene drugače, sega življenjska pot švedskih progresivnih death metalcev The Project Hate MCMXCIX, ki seje svojo različico brutalnega death metal tehnicizma že od leta 1999 dalje.
Ali je slednji na nivoju in v čem revolucionaren? Mar bom deležen novih Strapping Young Ladov? Stežka bi tako sodil. Enajsta celovečernica z naslovom Of Chaos And Carnal Pleasures je skupek precej klišejskih zlorab satanistične ikonografije, vsebine, domala deicidovski etos, a z manj predanosti in aktualnosti (kdo sicer sploh še stavi na formulo raskave brutalne bentonovske forme s pretiranim basom, depilacijskimi kitarami in razfukanim vokalom, ki hoče zveneti resno, a mu ženski antipod z industrializirano noto jemlje zalet in kredibilnost, no?) je vseh šest skladb plošče precej preživet spomin na neke druge čase. Veliko je torej kaosa, mesenih užitkov pa primanjkuje.
Še bolj me podžge nonšalance, s katero je ustanovitelj zasedbe, gospod Lord K. Philipson pospremil izid plošče in napovedoval glasbeno perfekcijo, polno vizijo ter iz te igre skupinskega delovanja izvzel tako medije kot dejansko nebistvene, obenem pa dal jasno vedeti, da mu ni mar za ocene, sprejem, mnenja, ga pa zanima denar tistih, ki so pripravljeni v projekt sovražnosti proti svetu, ljudem in vsem ideologijam investirati. Gospodje, kljub nepovabljenosti sem zagrizel v vaš sadež in ni tako blizu perfekciji, kot ste obetali z besedami! Čeprav se zasedba asociativno povezuje s precej bolj eminentnimi Entombed ter Candlemassi, je asociativna nit le približna. OK, brutalne kitare na otvoritvi Blood Design pričajo, da je Lord K nagnjen k pretiravanju, saj je masiv z njegovim našpičenim basom ter pretencioznimi bobni Dirka Verbauerena na nek čuden način dopolnjen z dihotomijo zamazanih grlenih vokalov Jörgena Sandströma ter skoraj orientalskimi linijami Ellinor Asp. Na eni strani krvniška logika, ki ji kmalu sledijo nežni klavirji in svetobolni stihi ženske mehkobe, depilacijam z distorzijami suspenz z akustiko in zasanjanostjo. Lep prehod na baročno načičkani part pomika kazalce ure prek meje četrturnega navijanja in popuščanja, satanski stihi, sintetika in preobilje vsega, le repa in glave nikjer, begajo in kradejo fokus. Sicer solidne solaže Lasseja Johanssona se nato kar naenkrat prelomijo v Meshuggah matematiziranju in iskanju nove ritmične matrice, nato pa spet pretiravanje s solažami in navijanjem sintetizatorjev. Dragi moji, kje je fokus, kje je vsebina? Sulphur z repeticijo umetne forme fura trip blasfemičnosti dalje. Glen Benton je to počel že zdavnaj, se pa ni matral v prid korektnosti in spolnim kvotam dodajati v svoje vrste ženskih vokalov, ki so sami sebi namen. Precej konfuzna igra ter prehajanje od ekstremnega metala v patetično new age spevnost, simfoniko, pri tem pa manjka zabavnost Dimmujev ali prezenca Arch Enemy seksapila. Fantje ga sicer žgejo na polno, a je vse nekako zmetano z vrha na kup in ne funkcionira, se pa želijo Švedi tokrat obilno maščevati vsem tistim, ki nimajo časa na pretek, saj je vse vnovič v sferah 10 + minut. Tako gre vse nekako v podobnem tonu dalje. Atonalni Reign se poskuša predstaviti v bolj spevni melodiki, precej bolj na Carcass ali Arch Enemy ritmu in agilnosti Allegiance pa predstavlja enega svetlejših momentov sicer zelo nasilno skomponirane plošče. Tudi eklatantno naelektronizirani industrijski fetišizem skladbe Perversions in finalni na Diota kalibrirani Treacherous ne dvigujejo ravni okusa, tako se celotnih 77 minut plošče vleče kot precej masivni kup fraz brez teže.
In sedaj vprašanje za milijon dolarjev: kaj pa je tu dejansko vrednega poudarjanja in hvale? Morda to, da so ljudje tudi po dveh decenijah precej subverzivnega in malo znanega dela še vedno tu in da se trudijo, čeprav ne ravno okusno in uspešno. Zanimivo je dejstvo, da so se v petrijevkah eksperimenta sploh drznili mešati tako mešane odtenke na eni strani skrajne brutalnosti, na drugi heavy metalske poze, s čimer je v celoti skritega precej potenciala in še več znanja, a manjka končnemu aranžmaju estetska samokritičnost ter bi z malce manj formalistične razvlečenosti in nakladanja dejansko lahko naredili več in bi stvar zvenela celo korektno, dostojno in poslušljivo. Občutek, ki ga imam na koncu, je dejansko tak, kot bi hiteli Project Hate MCMXCIX pokazati vse, kar znajo na prav sleherni skladbi, zakar je na koncu vse podobno in ni notranje dinamike med samimi šestimi skladbami, ker zveni vse tako brezveze podobno. Več sreče naslednjič in manj lažnega napuha in pretirane samohvale, gospodje.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3 / 10
