Herzparasit ParaKropolis
Soulfood, 2017
Nemščina ni prvi jezik, ob katerem bi nakocinjeno priznal, da je najbolj speven jezik za metaliziranje, poetiko in za vnebovzetje v Valhalo glasbene ekstaze, onkraj katere ne bi obstajalo nič boljšega, kar bi to izkušnjo lahko nadgradilo in izboljšalo. Tudi Rammstein niso zmogli tega, čeprav je pri slednjih vse bolj teater videza, poze, »Laibach za otroke« pa je nekaj, čemur danes verjamem precej manj kot pred dvema dekadama. Münchenski trio Herzparasit ni bil nikakor v prednosti, čeprav glasbe nikoli ne ocenjujem na prvi posluh ter na zgolj prvi pogled, vseeno pa je bilo »downerjev« pri percepdiji tretje plošče bavarskih gotskih metalcev več kot razlogov za intenzivnejšo konzumcijo. Tretji celovečerec ParaKropolis stremi patetično po tem, da bi s spevnostjo ter neživljenjskim spajanjem distorziranih kitar, precej preproste orkestracije ter pogojno dubstepa klesal in ponujal nekaj novega, svežega, a je v golažu zvoka bolj malo pretresljivega in neinstantnega.
Precej bedna vokalizacija, ki jo servira prvi poet zasedbe Ric-Q spominja na Rammsteine, a brez šusa in tiste bolj pompozne prvinskosti. Herzparasit so zato bolj premišljeni, neizvirni in že na prvi posluh bleda kopija. Priokusa ne popravijo niti precej klišejske kitare El Tora in neekstatično in neizvirno bobnanje, pri katerem se zdi, da se je Mr. SM precej dolgočasil in s tem dolgočasi posledično tudi širše občestvo. Trinajst skladb zveni izprano in medsebojno kompaktno podobno, povampirjeni sempli pa ne dajejo nič konkretno novega. Začarani krog precej stereotipne metrike ter predvidljivih izbruhov distorziranega besa, ki nesimetrično na jokave vokale pade na ne ravno plodna tla. Postanki v sferi gotove sivine dajejo slutiti, da je receptura, navkljub vsej produkcijskemu trudu in navijanju potenciometrov, zgrešena. Futuristična ikonografija, maske in vsa kozmetika ne izboljša priokusa, ki ga v ustih tako zlahka pustijo le najbolj drzni poustvarjevalci bednega.
Z grenkobo v grlu priznavam, da tudi po desetih zaporednih obratih ni spremembe v percepciji, še najboljši zadevi pri plošči pa sta komada Meine Träume Jagen Mir Hinterher ter It Must Be English, ko pa pogledam pobližje na drobni tisk, je razlog za to zgolj gostovanje Svena Mehrensa iz zasedbe Defated, ki prinese v dolgčas malce drugačnih, bolj svežih podtonov, a je skupni izplen enak. ParaKropolis ni plošča presežkov in ni izdelek ob katerem bi si človek rad in samovoljno puščal kri. Goth na stranpoteh proč od Type O Negative je v mojih ušesih izgubljen, žal, sicer pa imajo res vsaka ušesa svojega malarja. Moj na klišeje metaliziranih kitar in bednih vokalov enostavno ne pade. Herzparasit ima morda več sreče na severni strani Nemčije, južno od Alp je klima do zajedalcev takšne sorte bolj negostoljubna. Ocena tokrat: kategorično proti onesnaževanju nervnih vodov z brezvezarijami in več sreče ter izvirnosti prihodnjič!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
