Mega Colossus – Hyperglaive
Killer Metal Records, 2017
Kako iz kolosalnega, ogromnega, postati nekaj več? Odgovor na vprašanje so si ameriški posebneži, zasedba, ki je preizkušala melodiko metalcorea in stonerja, kaj kmalu pa ugotovila, da je več žmohta v starem, zasedba Colossus, podala tako, da so pred ime dodali še presežnik Mega. Pa je res vse mega in kvalitativno presežno? Sodeč po plošči Hyperglaive, njihovem četrtem celovečercu Hyperglaive bi morali tu uporabiti pravico do rahlega zadržka. Zakaj? Do izdelkov, ki servirajo že pregrete jedi je ta rahla distanca velikokrat upravičena, pri zabavnem petercu Mega Colossus, ki je svoje zvočne korenine pognal v tradiciji Judas Priestov, Thin Lizzyjev, Scorpionsov ter, kakopak, Iron Maiden, pa začnejo rezerve počasi puhteti.
Hyperglaive je zabaven, humoren, predvsem pa muzikaličen in dobro nabrit plošček, Mega Colossus pa so se podobno kot Lords Of Trident odločili pripovedovati epske zgodbe, se med naracijo in preigravanjem strupeno razgibanih ter peklensko tekočih rifov lepo zabavati, nikakor pa ne servilno ter brezjajčno trositi podpovprečnost. Rustikalne, dobro navite kitare uigranih in harmonično zraščenih virtuozov Billa Fischera ter Stephena Clinea so monumentalno jedro. Izvrstno preigravanje ter dodatno vrednost pristavljata agilni basist Ry Eshelman ter izvrstni Doza za bobni, na vse pa dodajte ravno prav pompozni in v svoji tenorski spevnosti ravno prav curakljasti, a trden vokal Seana Buchanana in dobite nekaj, kar se v preobratih, izzivalnosti ter kakovosti lahko kosa z Mutoid Man, a brez tiste občasne grlenosti, growlov.
Fantastični osmerec v znanstveno fantastiko zagledanih tekoče letečih ter v podkožje utirajočih se skladb v ravno pravih odmerkih preobrača, prevrača, spreminja melodije in ritem, ravno prava mera epskosti, poze in kičavosti pa se vrši od začetka dalje. Sunsword je prava izbira za uvod. Stampedo kitar, nato tisti melodični razcvet, Seanovi okusni in hvala bogu zgolj občasni kričeči skoki v visoke lege, memorabilen in enostaven refren in ta dobro uravnotežena forma kitic in refrenov, vmestnih pasaž, pa eksplozija energičnosti z res okusnimi solažami, ki ne pretiravajo z dolžino. Fantje ga okusno »šprudlajo«, če si sposodim izraz navdušenja in ekstaze od enega znancev. Da, Mega Colossus so se svoje obrti odlično priučili. Sea Of Stars pelje maidenovski organon izvrstnih kitar suvereno dalje. Dinamika s prestopi v baladne pompozne vode je seveda del te zgodbe. Eksplozivno hitri Gods And Demons z bolj priestovskimi konturami, nato pa verjetno najsočnejši briljant plošče, skladba The Judge. Raznolika forma, suspenz distorzij ter prehod na akustiko, samozavestna zgodba o razsodniku sveta (ali svetov) si podajajo roko z virtuoznimi modulacijami na temo, parafrazami, dobra glasba pa kar polzi iz sleherne pore. Betta Master ne spušča ravni ugodja, z bolj baladno Behold The Worm pa fantje malce zrahljajo trdi prijem distorzij. No, vsaj na začetku, da lahko preidejo bolj konkretno v svet vesoljskih mega črvov, na peščine filma Dune. You Died s prehodom v svet metaliziranega hard rocka frclja štrene s tem bolnim obratom na kitarah, preigravanje in melodični dodatki, iskrice, obenem pa ta na trenutke celo smešna »nenadjebljiva« drža ne dolgočasijo, plošča pa se kar prehitro sklene z malce srednjeveške melodike skladbe Star Wrangler. Game Of Thrones trenutek se po parih taktih sprehodi v vore pravoverne rustikalne heavy metal melodike, kvintet iz Severne Karoline pa si kaj kmalu prisluži vnovični obrat na predvajalniku, saj dobrega ni nikoli preveč.
Kakovost ne merim tokrat z revolucijo forme, saj so Mega Colossus repeticija, krasna obnovitvena vaja vsega tistega, zaradi česar so osemdeseta kocinila horde ljubiteljev mogočnejših zvokov z Maidni, Priesti in podobnim ter so bila pri tem uspešna tudi takrat, ko je na plan privrela bolj brutalna in vsaj meni bolj všečna forma thrasha ter death metala. Kljub stilskim razhajanjem in različnim okusom lahko brez slabe vesti povem, da so ameriški ljubitelji tradicionalnega teatra metala izjemni. Škoda le, da so za tri decenije zamudili prvi val NWOBHM-a, saj bi, če bi le imeli časovno stroj, lahko suvereno parirali prvoligašem, ki so oblikovali žanr, mu dodajali konture, ki so še dandanes nepresežene ter definirali temlje metala v njegovi prvinski lepoti, teži in genialnosti.
SANDI SADAR ŠOBA
