Glas Hammer – The Breaking Of The World
Arion Records, 2015
Pozor – navkljub precej razgibani, lepi, celo temačni obetavnosti naslovnice zasedbe Glas Hammer se z albumom The Breaking Of The World ne bomo posvečali metalu, decibelom, bomo pa dotikali vrhunski tehnicizem impozantne, zahtevne in dobro odigrane jazz fuzije ter pristali na malce manj decibelov v imenu kakovosti. Ko se je na mojem predvajalniku znašla plošča Glass Hammer sem pričakoval šus, morda enigmatično serijo toolizmov, saj benda, ki je nastal že daljnega leta 1992, do danes nisem uspel slišati. Po prvem posluhu in po parih taktih postane slehernemu poslušalcu z zdravim parom ušes jasno, da se za inteligibilnimi konturami Rushov in Yesov skriva ogromno znanja, občutka, samo jedro pa tvorijo glasbeniki najvišjega kova.
Ekspresivni moog orgelski zvoki virtuoznega klaviaturista Freda Schendela se lepo prepleta z ravno prav prezentnim masivnim basom Steva Babba ter jazzy fuzijskimi kitarami Kamrana Anala Shikoha. Zgodba izvrstnosti so tudi krasni ritmični vstavki izvrstnega Aarona Raulstona za bobni, na ritmično razgibane in melodično razvejane organske matrice pa se po floydovsko, yesovsko lepo dodaja vokal Carla Grovesa, ki ga po barvi in eteričnosti lepo dopolnjujelepi vokal Susie Bogdanowicz. Gosta igra impresij, progovske popolnosti se dogaja od začetka plošče dalje.
Otvoritvena Mithopoeiaje triptih rahlo retro prog energičnosti Rushov ali prej omenjenih Yesov, nakar ste z jazzy kitarami zajadrali v občutljivi, krhki svet, v katerem mora v glasbenem ekosistemu funkcionirati vse do zadnje potankosti in pri Glass Hammer se to vrši dosledno. Tu so baročni obrati, z izleti na melotronton pa se v kontekst okusno, morda premalo pogosto, a ravno dovolj ostro lepijo Hammondi. Sledi suspenz z akustiko ter ogolelimi vokali, ki se ne zlomijo ter ohranijo trdnost, vse notranje niti glasbene inerce napete. Nato se vrnemo v uvodno postavljeni svet yesovske idile, optimizma ter dobro priučene korektnosti. Third Floor z epskimi enajstimi minutami simfonično premeša karte. Lepe in okusne kitare, nato aritmični asimetrični zlom s krasnimi vokalnimi linijami. Fantazma spokojne melanholije je globoka, film pa se odvija tako naravno tekoče, da kriterij časa ni pomemben. S skladbo Babylon pridemo nazaj v romantični svet jazz baroka, v svet flavt, panov ter iluzije progresive sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih. Bolj razgiban, cobhamovski A Bird When It Sneezes je zgolj medmet, kateremu sledi kontemplativni osebno izpovedni Sand. Raztopljen, mikroskopsko majhen in nežen obrat v bolj klavirske vode kaže Carla v najboljši vokalni luči. Lep glas, dobra postavitev v razgibane časovne vzorce. Krasna lirika o minljivosti se spet sprevrže v umazano igro bolj naelektrenih strasti skladbe Bandwagon, da lahko nato zapadete zloveščemu suspenzu, sublimnosti, melanholični lepljivosti in grozljivi razrahljanosti skladbe Haunted. Susie v glavni naracijski vlogi daje bolj ranljiv, tresljajev in nestanovitnosti poln suspenz pa vnovič premeša organsko ritmični in bolj orgelski North Wind. Finale z razgibanim, poskočnim, vsebinsko nič dodajajočim ali nič izvzemajočim jazz fuzijskim Nothing, Everything pribije zadnje takte in zadnje potege v simpatični, z okusom in ljubeznijo brušeni briljant sodobnega proga.
Glas Hammer so upravičeno nosilci simfoničnega proga, je pa res, da se človek kar težko pripravi do tega, da v njihovih teksturah ne bi slišal plošče Fragile izvrstnih Yes. Izvrstna progresivna kemija, fuzija izvrstnih glasbenikov na istem kvadrantu univerzuma vam bo ponudil tolažbo in ne dekonstrukcijo, destrukcijo tega hudo zavoženega sveta. Tu so Glass Hammer bolj dušebrižniki kot revolucionarni znanilci sprememb. The Breaking Of The World ni zato nič manj plošča, ki ji ne bi želeli večkrat poglobljeno prisluhniti ter po multiplih ciklih priznati, da je tako dobra, da zleze globoko v podkožje. In to je eden izmed znakov, da se je med poslušanjem zgodilo nekaj lepega, kar je v vaše življenje vneslo malce več optimizma ter topline.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8,5 / 10
