Nick Douglas – Regenerations
(Metalville Records, 2017)
Se spomnite nekdaj kultne prsate pevke Doro Pesch, ki je bila v osemdesetih sinonim lepote v metalu in je polnila srani revij z bolj konkretno, metalsko vsebino? No, tip, ki ji je dolga leta stal ob strani s svojim basom je letos izdal svoj studijski dokaz temu, da je več kot samo spremljevalni arsenal nekdaj brhke ter dandanes v marsičem pozabljene odrske dive. Nick Douglas je svoj samooklicani studijski briljant, album Regenerations poliral in pripravljal na porod zadnjih petnajst let, prav zlahka pa že takoj povem, da je ta pretečeni in zamujeni čas na plošči več kot očitno slišati, saj bolj kot neka skupna jeklena nit prevladuje tendenca slediti tokovom časa, trendom, ne pa tudi svojemu lastnemu srcu ter notranji vsebini.
Sicer solidno oddrgnjeni pamflet lahkih napevov sodobnega in nekoč morda sodobnega, sedaj pa rpeživetega leska je konfuzna mešanice številnih delcev, ki s sicer spodobno godbo zvenijo kompozitno trdno, a so prazni in puhli vsebinski deli. Od otvoritvene baladice Come Alive dalje, ki sicer diši po osemdesetihse kar naenkrat znajdemo v naivnem svetu pop punka Avril Lavigne, le da tokrat žgoli malce postarani gospod z izdatnim dokazom krize srednjih let ter predvsem manjkom identitete. Fak! Before You Break z duetom, na katerem se v celoto vpelje še Sharlotte Gibson prinaša prehitro svetobolje in solze, da pa gospod Douglas ne najde svojega kompasa pa je jasno že z nadaljevanjem starikavega bullshita s skladbo I need real. Gospodje, plehki prijemi, prežvečeni in prazni refreni, kitice, benigne in prav abotno pretirane kitare brez jajc, nato pa ti prekleti brezjajčni vokali, zaradi katerih bi človek najel nekoga, da gospodu Douglasu olajša trpljenje in muke. Pri Didn’t We Try smo že pri curakasti akustični baladi, ki je bila po receptu Poisonov, Gunsov in podobnih natupiranih umetnikov osemdessetih že nekoč po nuji postavljena na repertoar pod številko pet, a tudi po My Lucky Day vem, da srečnega dne odrešitve ta hip ni pričakovati. Tudi preostanek precej nepresunljivega niza klišejev ter bednega samoizpovednega iskanja pravega glasu ta preživeti prehlajeni slavček brez idej ne premore.
Nekateri bi morali prizanti, da so bolj suvereni na poziciji v ozadju in bi bilo svetu ponujenega manj gorja ter bolečine. Nick Douglas je morda dober basist, a bi mu morali nekako zakonsko prepovedati izživljanje zgrešenih zablod, po katerih je gospod prepričan, da premore tisti notranji glas ter sporočilo, zaradi katerega se splača okupirati studio, studijski čas pa potratno prelivati v lahkotne izcedke svetobolja ter si končno le priznati, da ni vse zlato, kar se sveti in da ni vse, kar se snema v studijih, glasba za vesoljni univerzum. Regenerations je potrata časa in dokaz, da se časa ne more vrteti nazaj.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 1,5 / 10
