VAGABOND SPECTER – Mirrors
(samozaložba, 2017)
Nikoli nisem padal in pristajal na enostavno metriko, cenene rife, peresno lahke napeve in na nekritičen odnos do artizma, ki se kiti z res razvodenjeno oznako, etiketo indie glasbe, saj je bila večina glasbe, etiketirane s tovrstno žanrsko opredelitvijo, razočaranje na prvi posluh, tudi vnovični obrati na predvajalniku pa tega trpkega, grenko praznega priokusa glasbe, ki si ne drzne iti dlje od sebi namenjenega svetobolja in milenijske melanholičnosti, pa ne popravijo postane esence glasbe brez prave globine. Z jasno predstave, da bo dokaz obratnih smislov,če gre pod prste ukrajinska noviteta, zasedba Vagabond Specter, bolj malo verjeten, saj ne gre za akt trendseterjev, temveč za kar hitro ejakulirani prezgodnji izliv benda, ki je svoje korenine v Kijevu pognal šele predlani.
Debitantsko sondiranje okusa Evrope in sveta s ploščo Mirrors je pri tem, priznam takoj, precej bled poskus prepričati svet v pronicljivost in globino svojih idej z generično sintagmo popa poznih osemdesetih, le da se na A-Ha nalepi še malce bleščic zasedb, kot so Death Cab For Cutie, shoegaze, bend pa vas poskuša prepričati, da po Muse, The Killersih, The Black Keysih ni več kaj dodati. Medla kombinacija precej sterilne, plitve disko elektronike, ki z repeticijo precej brezveznih in preživetih klišejev popa, ki ga je otoška scena servirala po razglasitvi smrti punka, ne premakne metrike že slišanega niti za ped dalje od poprejšnjih »presežkov« se mučno razpleta v enajstih dejanjih, enajstih skladbah, na katerih je precej brezkarakterni in bledi vokal Pabla Specterja prekrit s tistim terasnim pridihom basa, bobnovin dvodimenzionalnih klaviatur ter precej nedomiselnih kitar, zaradi katerih še dandanes dobim ošpice ob omembi osemdesetih.
Pulp bi Half A Billion Miles naredili eksplozivnega in vznemirljivega (pa še Pulpov v naivnosti njih izraza nisem mogel prebavljati v »zlatih« devetdesetih). She’s A Bird je mašilo, ki nadaljuje distopijo smisla v smeri absurda, malce več, recimo temu tako, nevarnosti, prinese komad Dancing In The Light, a kaj, ko se po precej medlem uvodu skladba ne razvije v kaj več kot ljubkega ogrevanja. Scars As Notes z naivno pretiranim pop elektro pumpanjem daje vedeti, da se je več vznemirljivega zgodilo med rjuhami Jadrana Krta, Vagabond Specter pa precej mlačno penetracijo mehke metrike ne ponesejo dlje od tiste shematske ideje, ki ni imela časa za dozorevanje. Guru z zadetim pridihom melodičnihh drsov zajebe v dveh taktih, ko oddrdra bend svoje in spolzijo v plesne vode Abbe (le da so bili Abba jebeno vznemirljiv bend, Ukrajinci pa flodrajo na prazno in brez energije!). Joshua hoče v kontekst očitno vpeljati zadnji »presežek« Ircev U2, a Bono in kompanija so navkljub brezidejnosti zadnje plošče razred zase v kategoriji še vedno razred zase, kijevski »enfant terribli« pa zmorejo na klaviaturah in kitarah najti zgolj dva prej dodobra zguljena akorda in virtuoznosti mimikrije niti ne obetajo. So Complicated je očitno baladni prelom, na katerem se introspekcija plitvin čutenja odvija na tisti generični osnovi, kjer bi namesto benda zadoščal le en tip za poceni Casio klaviaturami. Nadaljevanje ne prinese nadgradenj in izbljšav. Javna vaja svetobolne melanholije na slabem cukru in placebo tabletkah ne prinese nič, na kar bi lahko, žal, spisal karkoli bodrilnega in spodbudnega.
Ukrajinska revolucija, ki to v glasbenem smislu tokrat resnično ni, morda res servira servilne in poceni spevne melodije, ki si sposojajo od psihedeličnega popa tisti element zadetosti in tendenciozne nezainteresiranosti, impotenca zvoka pa zato ohranja stanje duha v sferi indiference, sive brezbrižnosti in nikakor ne prebudi želje po premikanju, plesu ali aktivni participaciji od prvega komada dalje. In to traja cel čas plošče, ki vas, če ste preveč empatični in ste se v zvoke popa na odvajalih preveč poglabljali, prisilijo do tega, da obstanete katatonični, z debilnim izrazom na obrazu in vas morajo ljubeči svojci v imenu estetike evtanazirati. Vagabond Specter je, če povzamemo, ponudil s prvencem Mirrors dovolj razlogov, da bom poskušal bend čimprej pozabiti, izgnati iz spomina, nepomembnemu efektu anemičnega popa pa še dolgo časa ne odpustim, ne odmerim, vsekakor pa ne dovolim vnovičnega obrata na svetih žarkih laserja mojega glasbenega predvajalnika!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
