BALFLARE – Downpour
(Fastball Music, 2016)
Japonska premore v sonični izziv še kaj drugega kot Baby Metal, letošnje leto pa mi je po naključju na mizo navrglo še japonski sekstet Balflare, ki se je za merjenje moči izbralo finski power metal, poleg Sonate Arctice pa so se v ušesih zasedbe zvrstili v zadnjih enajstih letih še Dragonforce, a z več sterilne plastike ter sterilnega posnemanja stereotipov, a je v slišanem na tretji plošči Downpour slišati veliko elementov tistega muziciranja, da ne bom Balflare že takoj žigosal kot eksotiko z eksotičnim poreklom, a neeksotično vsebino. Ni vse samo etiketa, a čudaški priokus po pogretih starih jajcih pri speed metal melodičnem power metalu dajo vedeti, da se Shoota Hashimoto na kitarah in sintih, Leo Yabumoto na drugi kitari, Takashi Odaira na basu, Iso Matsuzaki za bobni, Eijin Kawazoe na mikrofonu ter zgolj Tommy za klaviaturami ne dajo odpraviti z oznako, da so le eden izmed tistih bendov s čudnim okusom za oblačenje, pojmovanje estetike ter spodobnim glasbenim znanjem tonik, dominant in subdominant.
Sicer precej suhoparna, a za zvrst očitno pravšnja produkcija daje čutiti, da je Downpour album s hrbtenico hibrida med dinozavri preživete dobe ter laboratorijskimi eksperimenti dometa dobrega okusa, za zabavnimi galopi kitar ter vedno prisotnih sintov pa se ves čas drobijo enolični pritrkavajoči bobni in vokal, ki bi v zlatih osemdesetih znal pogojno pritegniti, a na Japonskem prepona ne igra tako pomembne vloge kot na stari celini. Temu primerna je tudi sicer pretenciozna lirika, ki pa se angleščini navkljub v marsičem sliši kot povprečni slovenski ali germanski garažni glam metal bend s premalo ostrim kritičnim odnosom do anglosaške izgovorjave. Supersonična hitrost, hitroprstost ter izlivi melodike poskušajo vse skupaj popraviti, resonantni drdrajoči niz akordov, kitic in refrenov pa se od živce parajočega uvodnega instrumentala Koiranilma dalje ponavlja z enakim tempom ter agresivnostjo. Before The Dawn bi bil lahko edini komad, s katerim bi seciral bend in se ne bi mogel ušteti pri sodbah o prosojni trdnosti izdelka. Epske vokalne višine, premalo moči, preveč kitar in klavirskih slojev, stampedo precej enoličnih bobnov, premalo basa, premalo postankov, če pa že, so ti tam zato, da lahko v ušesa nastreljajo fantje vse tone s kitar in klaviatur v vaša ušesa. Sicer solidno »šprudlanje« zazveni izživeto, je pa res, da moja ušesa pretencioznega in pretiranega power metalskega galopa niso nikoli vzela za svojo hrano.
Že Sate The Heart nadaljuje epski niz večnih soliranj ter atmosferike sintetičnega polnjenja s klaviaturami in spevnimi vokalnimi himnami. Gredo sicer lepo v uho, a besedil niti ne želim poslušati, saj je polomljena izgovorjava v najboljšem primeru tipično japonska, v najslabšem pa iritantno abotna. K vragu! Osemdeseta pridrvijo nazaj s plastiko komada Lost. Prav vidim tupeje in v spandaks oblečene »prave dedce«, le da so ti milenijski in baje bolj testosteronski (ali pač?). Vse poka od progresij tonalnosti in obenem odzvanja s praznino stereotipnih konvencionalnih mašil v smislu »never surender – take me away« in ob večnem postavljanju z dejstvom, da je vrat kitare povsem obvladljiv (akorda pa domala niti enega, saj so v ospredju ves čas solaže, sinti in ista prej omenjena jajca). In tako tudi nadalje, kjer so komadi ločeni sicer s presledki, a zveni vse jebeno klonirano (in to v kar dvanajstih ponovitvah!). če izvzamemo baladne zmote (I’m Your Shadow) je Rain’s Realm ena redkih poslušljivih stvari (ker na komadu izključijo glavni mikrofon in bend meri moči zgolj instrumentalno), Downpour pa bi se lahko prav zlahka predstavljal zgolj z naslovno skladbo, ki odbrunda in zmrmra vse glavne adute benda, namesto poslastice pa se zasedba izkaže kot izredno vešča obscenega fast food pridiha. Bljak!
Po domala uri japonske power metalske torture, kjer se bend med drugim sprašuje, ali kiti jokajo, servirajo masivni odmerek posladkanih stereotipov, bedno tekstopistvo, tono kitarskih solaž (pa sem mislil, da je Yngwie Malmsteen samovšečni kitarski pezde), pomanjkanje glasovnih zmožnosti in mišic ob glasilkah in klaviaturske sage na celem ploščku, si človek zaželi spočiti ušesa ali narediti obredni sepoku z žlico. Balflare so enostavno prevelik izziv, da bise v soočanje s to moteno realnostjo odpravil možato vnovič po lastni volji in želji, sicer pa imajo vsaka ušesa svojega malarja in da, 54 minutni stampedo izčrpa s hlinjenim »powerjem« še tako vztrajnega ljubitelja kakovosti, seveda pa verjamem, da se najde kje tudi hordica takšnih, ki so sposobni v tovrstni muzikalični onaniji videti »resnično in edino pravo glasbo«. Sam se tovrstnim sodbam tokrat izogibam in umikam iz polja vnovičnih globokoumljenj.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3,5 / 10
