SUNRUNNER”Heliodromus”
(Minotauro Records, 2015)
DYNAMIT
Ljubite starikavi prizven v besedi progresivni metal? V tem primeru verjamem, da ste že na prvi posluh naklonjeni četrtemu ploščku ameriških Sunrunner, ki sebi lastno definicijo raskavega in organsko staranega proga umeščajo v spektrometrsko območje med doomom, Danzig, Rush, Sabbathi in folkom Greatful Deadov na prepovedanih psihedelikih a z umazanim keltskim pridihom kleše ploščo, ki ostaja globinsko v malih možganih kot izdelek, ki je dejansko kakovosten in potenten, a bega. Heliodromus je večplastna igra čutov, ki ji z izvrstnim občutkom za suspenz, melodiko in medsebojno ujemanje David Joy na basu in vokalu, Douglas Porter in Erik Neilson na kitarah, Joey Martignetti na kitarah, vokalih in flavti ter Ted MacInnes strežejo tako intenzivno, kot smo bili tega vajeni pri Skycladih. Portlandski možje se ne bojijo eksperimentov, vse pa bobni od fenomenalne metrike in glasbe, ki je morda starikava, a je glasba, pisana z veliko začetnico.
Po sanjavem uvodu s skladbo Dies Natalis Solis Invicti se s Keepers Of The Rite zgodi popolna keltska defenistracija, le da je v salvah sočnih kitar, ritmu in zapletih, ki bi jih bili veseli tudi Thin Lizzy, skriva veliko več gusarske piratske raskavosti, nevarnosti, uživaškega duha in nepopustljive možate odrezavosti. Portlandski diferencial je umazan in prekleto eruptiven, zvok pa tako prekleto staran, da je že nesramno pomisliti na to, da je plošča izvezena leta 2015, ko marsikaj zveni sterilno, prazno, abotno in v skladu s fast food intelektualnostjo sveta. Sunrunner so pri tem odpadniki z razlogom. Veliko preveč je inteligentnega tekstopistva in melodike, da bi lahko na tovrstno glasbo uživali hipsterji in to pritegne lahko vse tiste, ki iščejo v glasbi presežnike. Z ousomin bazukijem začinjeni uvod v umazano sabbathovski Corax je denimo bližje zvenu sedemdesetih kot sintetiki moderne dobe. Folkizmi, a ne na rovaš ostrine ter globine plošče, ki kar poka od dobre, temne in sočne zrelosti skritih darov. Kot bi nekje v malih možganih pot na plan našli System Of A Down, le da je v formi veliko več prefinjene prog strukturalnosti.
Nadalje sledi več oktanske moči s skladbo The Horizon Speaks! Segmentalno stopnjevanje s pridihom Opeth z zadnjih dveh plošč (ali sedemdesetih na potenci Pentagramov in še čim). Skoraj sedem minut kolektivne meditetacije, s flavtami pa se namesto Jethro Tullov v space opero vtke še več tiste predzne note Skycladov, ki sem jo zadnje decenije pogrešal. Star Messenger nadaljuje zastavljeno z več progresivne ostrine ter odločnosti. Ambientalije se prelivajo kot strupeni fraktali nekalkulirane in nehlinjene strasti. Izbruhi decibelov so asimetrični, a tako lepo gladko vstavljeni, da nič ne lomi parabole dojetja. The Plummet z bazukijem in godci daje malce več folk note, a se Sunrunner kot kompanjoni Jacka Sparrowa nekje v vodah Mediterana spravijo v povsem drugo dimenzijo spevnosti. Mindfuck! S punkersko ostrino pa Technology’s Luster zareže povsem drugačne, bolj raskave raze, bolj kontemplativni Passage z domala post rockerskim pridihom pa se v celoto usede kot fragment, ki ga na plošči sicer ne bi pričakovali, a po doslej slišanem je pri Sunrunner vse dovoljeno. Brutalni finale s kar 21 minutnim epilogom in skladbo Heliodromus povzema vse doslej slišano. Wagnerjanski finale že tako strupeno dobre plošče sesuje vse ugovore in daje vedeti, da so na obličju planeta še bendi, za katere niste slišali, a vas v eni sami rundi nokavtirajo s serijo dobro odmerjenih direktov, ne da bi se lahko branili.
Heliodromus je plošča, ki ji prav zlahka lahko rečem progresivni briljant. Izvrstna muzikaličnost, dovršena igra in glasba s pravo potenco so več kot le glasba, kateri lahko prisluhne zgolj vaš fotr. Sunrunner so bend, ki mu v rokavih ne manjka presenečenj in šarma, terjajo pa vsekakor ponovitev ter vnovičnih poglobitev tako v to kot tudi v preostale tri plošče! Kreativnost in igrivi karakter izdelka daje čutiti, da bomo, če bomo le pustili libidu prosto pot, za ta bend še slišali, saj gre za zasedbo brez rezerv in z zavestjo, da je potrebno vedno razpreti vse registre, a ne vedno na rovaš dinamike. Ob slišanem in užitem sem popolnoma sesut in vesel, da je včasih možno doživeti razsvetljenje tudi v trenutkih popolne apatije iz koncev, ki se morajo vnovič vpisati na zemljevid z močnejšimi barvami! Bravo, Portland! Bravo Sunrunner!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
