THE THINKING MEN – Queen Of The Ravens (samozaložba, 2016)
Vsa prava glasba pritegne, skrivnost pa je v tisti iskrici genialnosti, nepreračunljivosti ter svežini, ki se lahko pristno servira le takrat, ko bend, čeprav ne popoln in ne vedno uglašen, odpre vse registre ter se poda raziskovati meje svojih zmožnosti onkraj brezosebne matematike obrtništva. Malo je takšnih herojev, ki si to drznejo, zato gre veliko stvari gladko mimo ušes in srca ter se ne sidra v daljnoročni spomin. Britanski peterec The Thinking Men pri tem niso nikakršna izjema, a so vsej predvidljivosti artističnih referenc, kot so Nick Cave, Tom Waits, The White Stripes le pritegnili par ušes, ki iskreno in brez vnaprejšnjih računic iščejo »naslednjo veliko stvar«.
Idejni otrok kitarista, samooklicanega filozofa in poeta Johnnyja Raspina ter kitarskega soborca Ronnieja Smitha je zrasel okoli jedra strasti in nevsakdanjosti leta 2010,svoj delež posebnosti in rustikalne potence pa je v bend vnesla Johnnyjeva sedanja žena Sarah Taline Barsoumian Raspin za klaviaturami, od leta 2012 pa tudi Matt Rowe za bobni in Duncan Samwell za stoječim kontrabasom. Posebneži v vseh ozirih so svoj zvok definirali s parametri bluesa, folka, countryja ter inteligentne alternative, pri kateri si Tom Waits podaja roko z Jimom Morrissonom, Nicom Caveom, v celoti pa je Johnny Cash enako naraven kot punkoidna ostrina Jacka Whitea. Rezultanta tega je EP Queen Of The Ravens, ki s štirimi skladbami ponuja četrturni vpogled v to, kakšen je skrivni potencial benda.
Uvodna skladba Queen Of The Ravens dehti po prvinski udarnosti rock’n’rolla White Stripesov s punkersko podstatjo odrezavostjo Jella Biafre (a na bolj retro šusu). Bend funkcionira raskavo, a dobro utečeno. Johnny s svojim biafrovskim glasom lepo pada na sfuzzane kitare, Duncanov bas se lepi na drobeče Mattove bobne, Sarah pa je vsaj v tej prvi fazi zgolj lepotni dodatek, saj klaviatur v uvodu ni slišati. Všečni riff se s surfersko kabarejsko nastopaško ostrino nadaljevanja lepo nadgrajuje. Under My Skin diši po nevarnosti garažnega rocka šestdesetih. Odprti registri spevnih kitar, plasti ritma in ščepec klaviatur, ki daje vintage dušo sicer zelo punkoidnemu ritmu samoraziskujoče skladbe. Graveyard Shift z umazanim blues roll diktatom čistokrvnega Whitizma praska in izpoveduje, da je bend ambiciozen, kakovosten, na poseben neoklasicistični način vstavljiv v predel kakovostne sodobne glasbe, ki si raje kot sodobni brezosebni plašč preproduciranega zvoka nadeva na trenutke bizarne, a bolj unikatne odtenke raskavega in prodornega retro zvoka. Veliki finale kratkometražnega briljantnega presenečenja se sklepa s skladbo Oil Song. Klavir pride v ospredje, umazane konture destrukcije pa se mastno lepijo na Johnnyjevo poetiko dekonstrukcije sodobne ekonomike sveta. Privid Nicka Cavea se z galopom in country melosom posebnega sinkopiranja preseli na rejon Johnnyja Casha.
Nič ni hlinjeno in igrano na obrtniški robati način. Pri tem velja izpostaviti le, da je petnajst minut premalo, da bi lahko podajal globalne sodbe o tem, kakšen je kakovostni domet zasedbe The Thinking Men. Vseeno je tretji kratkometražni izdelek po ploščkih Ululate in 7 Jars Of Colour vreden sleherne minute vaše pozornosti. Bend je dobro utečen in harmoničen, izza nepričakovane retro kulise pa se sliši bistveno več kot zvok imitacije in preizkušanja že preizkušenih vzorcev. Bend premore svojo lastno kemijo, ki se poraja le ob sinergiji dobro podmazanih zobnikov v celotnem mehanizmu. Ničesar ni preveč, ničesar premalo. Morda bi morali malce več denarja in energije nameniti produkciji, saj so skladbe včasih preveč zamolkle. Manjka celostni spekter prav toniranih nizkih, srednjih in visokih tonov, zakar je ta hip na ploščku preveč visokih frekvenc, med katerimi se bi dalo bolj poudariti masiv basa ter predvsem bobne, vsekakor pa bi se v zvočni sliki dalo bolje umestiti klavir, ki se ga na plošči sicer sliši, a na trenutke izpade kot odpadnik brez pravega mesta v zvočni ekspresiji. The Thinking Men so torej avtentični bend s potencialom, prav lepo pa bi bilo slišati tudi kaj bi se spletlo, če bi namesto zgolj štirih skladb v paket družili celovečerno zgodbo oziroma kakšna bi bila rdeča nit, saj jo na EP-ju težko izluščim.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
