RAGING SPEEDHORN – Lost Ritual (samozaložba, 2016)
Pozor, pred poslušanjem pojdite na cepljenje proti steklini in tetanusu! Britanski sludgerski titani so nazaj in glasnejši kot kdajkoli! Po sedemletnem premoru so se Raging Speedhorn, neumorni veterani iz Corbyja, vnovič zbrali, odprašili umazanijo z inštrumentov ter vnovil zaorali metalsko sludge ledino s petim ploščkom Lost Ritual, s katerim vračajo vero v vnovično renesanso kakovostnega metala z jajci. V teh lettih se je spremenilo marsikaj. Ostali so brez založbe, po plošči How The Great Have Fallen, celih enajstih letih zatišja poiskali originalnega vokalista Franka Regana ter peterec razširili v šesterec ter v sebi poiskali tisto iskro, zaradi katere padajo prve bojne linije pod dominantnim urokom zasedb, kot so Down, EyeHateGod, Crowbar in podobnimi. Bend je garal in švical, rezultat tega pa je plošča, ki jo je potrebno predstaviti svetu v polni luči in sijaju.
Lost Ritual je deseterec konkretnih adutov, ki resonirajo tisti pravi »Speedhorn vibe«, a z novimi, bolj prodornimi nastavitvami. Plošča je temna, umazana, nesramno raskava, bolj kot kdajkoli pa izseva tisto rušilno moč titanov, ki so jo zadnjih domala 30 let gradili z odrsko prezenco, najboljše pa je iz benda izvil legendarni producent Russ Russel, ki nič hudega slutečemu poslušalcu uspe že po parih taktih prebuditi željo po še, globinska penetracija benda pa je dosledna in morilska. Raging Speedhorn leta 2016 pomeni združitev, sinergijo, izvrstnega občutka za brutalne rife, ki se nizajo izpod prstov Jamieja Thompsona ter novopečenega Speedhorn debitanta Jima Palmerrja. Speedhorni temu masivu sočnih distorzij dodajajo preverjeno sludge core metriko ritmične sekcije basista Davea Thompsona terbobnarja Gordona Morisona, udar več na pravo mesto pa priliva izvrstni vokalni dvojec Johna Loughlina in prej omenjenega Franka Regana.
Bring Out Your Dead s thrashersko preciznostjo The Hauntedov ruši paradigme starega zvoka, sludgerski udar izvrstnega singla Halfway To Hell dviga nivo adrenalina s pospešenim ritmom in tektonskim moshem. Ekstremna metalurgija dobro kalibriranega benda in superiorne vokalne agresije premore obilo dinamike in lepih kontur, prefinjena kombinacija sludgea in klasičnega dooma kakšnih Pentagramov ali Candlemassov pa se ne odreka udarni HC drži. Nadaljevanje z udarnim poklonom padlemu bogu rock’n’rolla Lemmyju v skladbi Motörhead druži rock’n’roll drive z umazanim anarho udarom metala, sludge šprica iz vseh por, pod celoto pa se čuti tisti ekvivalent Švedom Enthombed, ki niso v mešanici death metala in rock’n’roll videli nič kontradiktornega ali spornega. Z Evil Or Mental se v ušesa mazili vnetljiva mešanica kerozina iz močvirij Mississipija, le da je britanski derivat bolj HC-jevski, celo bolj zlovešč od Anselmovega dela z Down. Ten Of Swords se s tem staplja kot dramaturško zaukazani prelom, podaljšanje malikovanja temačnosti, gravitacije neizbežne smrti, po kateri Dogshit Blues vnovič privije gumb z obrati. Morison udriha po opnah kot za stavo, ostali inštrumentarij pritegne pospešitvi kompaktno in brez milosti, uničevalna sla pa se dopolni s krasnim duetom razbrazdanih jeklenih glasilk obeh mož, ki ne šparata moči in argumente za nadaljnje bitke. Raging Speedhorn igrajo na vse ali nič in bogovi metala so tokrat absolutno na njihovi strani! Hangman vnovič doomovsko časti temo, depilacija s Shit Outta Luck je brutalnejša kot kdajkoli prej, da se s Coming Home upravičeno terja vrnitev na prestol evropskega, če ne kar svetovnega sludgea. Ko misilite, da je izpovedano že vse se diabolika poslednjega maziljenja s pozabljenim oljem nesvetega sklene z razprtjem vrat Pekla ter z odrešitvijo Luciferja iz njegove kletke. Unleash The Serpent je umazan, strupeni izbljuvek moči, s katero so Raging Speedhorn naznanili, da jih ne gre prehitro pokopavati in odpisovati kot skupino iz neke druge dobe, drugega eona.
S peklenskim veseljem in srečo na ustnicah lahko naznanjam, da smo morda prav v času poletnih kislih kumaric dobili sludgerski briljant leta, ki so ga zakrivili titani z Otoka. Drznosti, moči in odličnosti ne manjka, produkcijski briljant zasedbe pa kot peti produkt v letih garanja daje na piedestal ploščo, ob kateri velja odpreti ušesa, pokoriti predsodke ter z lakmusom duše priznati, da je črnina mastnega sludgea nova zapoved za krmiljenje metala nazaj na pravo pot dominacije. Če je modno zatajilo toliko stvari, so ekstremi dobro jedkanega metala tokrat na veliko popisani z imenom Raging Speedhorn. Lost Ritual je enostavno plošča, ki jo mora v svoji zbirki imeti vsak ljubitelj težkometalnih rifov, sludgea in kakovostne glasbe brez modnih pritiklin in nepotrebne šminke. Ali gre za nepotrebno pretiravanje, utvaro uma ali golo dejstvo, presodite sami!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
