DARKER HALF – Classified
(Fast Ball, 2016)
Železo je treba kovati, dokler je vroče, a vseeno se mora Janezek še kaj dobrega priučiti, da ne bo Janez znal izdelovati le obrtniško priučeno sranje. Slednje lekcije se avstralski power metalski ešalon Darker Half očitno ne zaveda ali pa jim je za slednje kaj malo mar. Na pred dvema letoma slišani tevtonski recept plošče Never Surrender, na kateri so si v mali šoli metala podajali roko stereotipi melodike zasedb Helloween in Accept s čim starikavim ter »iz pamtiveka« daje slutiti, da se je sydneyski četverec namensko zaprl v hermetično zaprto zaklonišče ter odvrgel vse koledarje ter zanilce evolucijskih sprememb, del te precej obskurno starane zgodbe pa je tudi plošča Classified, ki je EP z novimi, no ja, vsaj po datumu novimi materiali.
Krivci za precej zgonjeni niz že slišanega in doživetega ostajajo enaki kot poprej. Vo Simpson na kitari in enako pretiranih v nebo vpijočih vokalih, na drugem koncu Brad Dickinson na drugi kitari, Simon Hamilton na basu ter Dom Simpson za bobni. Copy – paste receptur se dogaja tudi v glasbi. Turbo instant hlinjene eksplozivnosti z uvodom ter skladbo Aliens Exist destilira potentnost iz starih jajc. Sicer dinamične in dobro brušene kitare, drveča ritem sekcija in vokalist, ki so mu jajca stisnili v stiskalnico, namesto iskrenih krikov bolečine pa se v eter spušča pretirani falzet kromiranega kastrata. Globina je enaka globini Savudrijskega zaliva in navkljub zapletom s solažami smo po treh minutah še vedno v vodi le do kolen. Če kaj, so se fantje izučili inštrumentalni virtuoznosti, a celoti še vedno manjkata dušni ekstrakt ter iskrenost. Hitroprstnost ni bila nikoli vprašljiva. Heaven’s Falling začinja celoto s kataklizmičnim, bolj thrasherskim uvodom, po katerem Darker Half preidejo vnovič prehitro v bolj peresno lahki spekter heavy metala, powerja brez prave udarne moči. Vo je vnovič kvarni elemental užitka, saj fantu ni nihče povedal, da je sicer točna višina, a brez pravih mišic na pravih mestih razlog za razpad sistema, ki bi ob drugačni vokalizaciji lahko funkcioniral kakovostno in suvereno. The Deal s pompoznostjo slavi podpis pogodbe s hudičem. Sintetične klaviature, na Devina Townsenda ter sintetične metalurške poskuse preigravanja Floydov, kot bi jih slišal King Diamond spominjajoči skupek vsega in ničesar dodaja celoti še več umetne patine osemdesetih, a ji ne moremo verjeti. V isto reko ne morete nikoli stopiti dvakrat in če je nekaj pred tremi decenijami funkcioniralo lahko danes zveni abotno in lažnivo. Sintetična sintagma se na skladbi Voice Of The Dead le nadaljuje. Galop v prazno. Destilat brez pravega učinka se sklene z dvojcem Genesis / Genocide. Manjkata vizija in jasna smer, pa ne stilska, saj so se fantje očitno slepo zavezali power metalskemu tevtonskemu imperativu, od katerega tokrat ne nameravajo odstopiti niti za hip.
Rezultanta je sterilnost, ki se je kot simptomatični pokazatelj zgrešenega pristopa izkazala že na zadnji plošči. Poza je presegla okvirje, abotna produkcija je postala rutina, pomanjkanje (dobrega) okusa ter občutka za (polnejšo) estetiko pa pot, po kateri Darker Half trobezljajo zadnjih nekaj let in sklepajo, da so pri tem uspešni. Bedno, mrtvo, duhamorno in prenapolnjeno s kopico klišejev, stereotipov, zaradi katerih bom ob pomisli na ime Darker Half razvil avtomatizem negativnih predsodkov ter odklonilnosti.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
