OUTRIGHT RESISTANCE – Me VS. I
(samozaložba, 2016)
V primeru, da so vam bili doslej glavne sestavine kakovosti metala ritmika, agresija, groove in konkretnost Lamb Of Godov, DevilDriverjev in Pantere, pozor! Letošnja bera bojda obetavnega groove metala se najavlja tudi iz Velike Britanije, v podobi hertfordshirskega kvinteta Outright Resistance. Četrti studijski kratkometražni izliv gneva, plošča Me Vs. I je dosleden v recepturah zgoraj napisanih vplivov, masivni izliv nezadovoljstva ter nastrojenosti proti vsem pa se vrši v generično majhnem polju z betonom, krvjo in raskavostjo nepolirane jeze prelitem bazenu stereotipov, ki funkcionirajo sicer poslušljivo, a ne vedno kakovostno in dovolj artikulirano, da bi lahko mladcem pripisoval status epske briljance in izvirnosti. Pa začnimo s postopnim analiziranjem.
Plošča je posvečena shizofrenikom, notranji razkroj depersonaliziranega zdrsa v stanje norosti pa se začne najprej z obskurnim in abotnim introm Me Vs. I. Nepotrebno in odvečno ločen izcedek hlinjene zloveščosti se razpre v konglomerat Panterinega Walka, Drowning Poolovega Let The Bodies Hit The Floor in Blythovega besa v zgodnješih delih z Burn The Priest ali Lamb Of God. Maimed In Chelsea. Stvar bi glede na sestavine morala funkcionirati, a besni vokal Captaina Paige Leeja skvarijo nasičene čebelice v predvidljivih in generičnih kitarskih rifih Michaela Grandada Worsleya ter Joeja Jacobsa, ritmična sekcija Chrisa Everetta na basu ter Michaela Nellyja O’Neila pa v produkcijski suhosti izgubi svoj udarni potencial. Iritantni zdriz skvarjenega zvoka ubija potenco, ki tudi na Prove Them Wrong ne preide enakih nastavitev ter enakega pristopa. DevilDriver so za svoj udarni zvok žrtvovali več časa za produkcijskimi konzolami, Lamb Of God namenili denar Machineu, Outright Resistance pa pomena kakovostne produkcije očitno ne vidijo ali ne priznavajo. Pod celoto je sicer zaznati kakovost izvirnih idej, ki pa so artikulirane bolj v demo obliki kot v formi popolnega studijskega izdelka. Surova moč za vse solde izpade malce premalo začinjeno in premalo zrelo za konstrukte o dometu benda. Hegemonija besa in nezadovoljstva se po istem kopitu nabija nadalje. Pain je vmesni vstavek, mašilo, ki v ničemer ne nadgrajuje predhodnih salv že slišanega, iz povprečja pa thrashersko izstopa pospešeni Gee, Dysphoria, ki se odreka netoleranci, neumnosti družbe. Neke globlje filozofije v celoti ni, glasbenih presežnikov pa v sicer decibelom zapriseženi nedinamičnosti v polju popolnega privijanja obratov ne gre iskati. Generični thrash core groove ambient popolne razpizdenosti prežema tudi sklepni dejanji plošče. Destiny Is All z grooveom hrani moči za našpičeni finale s skladbo Take The Blame. V celoti je slišati celo nekaj švedske metrike, a brez švedskega občutka za razmerja v ekvilibiumu popolnega zvoka. Škoda. Plošča bi z malce več stilske obdelave delovala bistveno bolje.
Apokaliptični mosh pit bi se vsekakor prilegel, a ob popolnoma razbolelih, ogolelih in depiliranih ušesih težko ločim zrnje od plevela. Bend Outright Resistance ima vsekakor potencial prepričati in ponuditi nekaj več kot to, česar smo bili deležni tokrat. Igrati sicer znajo, obrtništva so se dobro priučili, a še tako dovršena skica je zgolj skica dokler se s pravimi potegi čopiča po platnu ne prelije v nekaj boljšega. Produkcijsko gledano je Me Vs. I konfuzen in zvočno iritanten in zgrešen izdelek, ki ubije voljo v poglabljanje in iskanje pravega substrata zasedbe, saj se celota zvočno bolj kot prefinjeni in masivni produkciji Pantere, Lamb Of Godov ter vseh uvodno omenjenih osredotoča bolj v polje black metalskih nastavitev na konzolah. Hladni piš naelektrenih čipov ne more nikoli nadkriliti razbeljenega zvoka segretih lamp. Zvočni debil brez smisla za lepo postavljeni balans med levim in desnim zvočnikom ne more biti imenovan za producenta. In to je tokrat uničilo vtis med konzumiranjem plošče nekega benda, ki bi lahko bil prodornejši in uspešnejši, tako pa s šarlatanskim delom ostaja vse nedorečeno in v sferi anonime. Enough said!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4,5 / 10
