Secirnica -DEATH ANGEL

Ko si že omenjal evolucijo skupine: ko govorimo o razvoju Death Angelov govorimo pravzaprav o enem glavnih praporov Baya Area thrasha in vaš vstop med elito sedaj res legendarnih skupin sovpada s časom, ko se je ta res izjemna glasbena zvrst šele oblikovala ter sejala med množice. Kakšna je bila pot doslej? Kako so se spreminjale ideje? Se lahko kar konkretno sprehodiva po vaši časovnici od samega začetka leta 1984 in greva po vseh konkretnih studijskih izdelkih? Kot prvega bi izpostavil kar demo posnetek, ki ste ga skovali z Metallicinim solističnim mastermindom Kirkom Hammettom. Kako je sploh prišlo do sodelovanja?
Mark: Stvar je taka, da se mu nismo ponujali mi, temveč nam je pristopil sam ter nam predlagal sodelovanje v vlogi producenta. Takrat smo se predstavljali po klubih in smo ga vedno srečevali na nastopih, tako smo se sčasoma spoprijateljili, beseda je dala besedo in zgodilo se je, da smo bili všeč tako njemu kot ostalim fantom iz Metallice – najbolj pa Kirku in Cliffu Burtonu. Ves čas smo vadili in pisali nove skladbe, a do tedaj nismo imeli dostojnega demo posnetka. Imeli smo sicer par posnetkov z vaj, ki pa so bili, v najboljšem primeru, surovi. Pred vrata našega prostora za vaje smo za kartonsko pregrado postavili kasetofon – kar sredi našega vadbenega raja v garaži – ga zaščitili ter nekoliko zadušili hrup z odejo in  to je bilo to! Tako smo se nekdaj lotevali snemanja vaj tedaj. Ker smo imeli pač kopico novih skladb, smo o tem klepetali s Kirkom, smo mu na nekem izmed naših nastopov eno takih naših vadbenih briljant dostavili kar v prvinski neobdelani obliki, nikakor pa si nismo mislili, da bo posnetemu kdajkoli prisluhnil. Ko pa smo se ob drugi priložnosti srečali, je presenetil z izjavo: »Nova skladba mi je bila res všeč!« To slišati od nekoga, ki ga zelo ceniš in občuduješ, je res izjemno, ko pa je nekega dne pristopil z idejo, da bi rad z nami posnel demo posnetek ter bil naš producent, ob vsem skupaj pa povedal, da ima prijatelja, ki bi nas lahko posnel v čisto pravem snemalnem studiu, smo takoj pograbili za priložnost ter privolili na nekaj, kar bi nam lahko odprlo vrata v nekaj novega in boljšega. Dela smo se lotili večinoma med vikendi in svoje odpilili na dah v studiu, ki pa ga danes več ni – reklo se mu je Jack London Studios in prijatelj je bil Glen Allen iz Kalifornije … Bilo je res neverjetno in zabavno doživetje. Vsi smo se tedaj še učili – Kirk se je učil produkcijskih veščin, mi pa smo se privajali studijskega dela ter se učili kako storiti prve korake v studiu.

DEMO:

1983 – Heavy Metal Insanity
1986 – Kill as One

Demo posnetek pa je pripeljal do podpisa pogodbe z založbo Enigma ter do pravega polnokrvnega albumskega prvenca. Pa povejva kakšen je bil koncept ter kakšna je kemijska struktura plošče The Ultra-Violence leta 1987.
Mark: Tu je kar nekaj različnih istočnic. Demo nam je nedvomno odprl vrata, v glasbenem podzemlju pa se je dokazal kot zelo uspešen demo posnetek ter privlekel, poleg množice s kaseto okuženih navdušencev, tudi pozornost založnikov na Enigmi, ki so dali soglasje na snemanju plošče The Ultra-Violence. Mi smo dali vse od sebe kar zadeva pisanje, niso pa na plošči slišane vse skladbe, ki smo jih za ta ognjeni krst spisali. Imeli smo več kot 15 skladb, tiste, ki pa so se uvrstile na ploščo, pa so bile nedvomno najmočnejše v tej peklenski konkurenci. Imeli smo trdno vero in zaupanje v to, kar se nam je ponujalo. Dobili smo sicer majhen snemalni proračun, odšli v veliko lepši snemalni studio. Budžet ni bil nikakor spektakularen ali obilen, a nam je omogočal, da smo prvenec posneli v treh ter zmiksali v petih dneh, a nam je uspelo na posnetem ujeti energijo, občutja, zato zame predstavlja res najboljši primer thrasherskega dela – od začetka do konca.

In posneto se je lahko kosalo z delom vseh vaših že bolje uveljavljenih sodobnikov in glasbenih soborcev! Samo če prisluhnem nadaljevanju na albumih Frolic Throgh The Park ali pa Act III, se mi zdi, kot bi zvok postajal vse bolj kompliciran ter vse trši. Pa povejva kako je šla zgodba v nadaljevanju. Ko ste sedli za mizo, da bi naredili korak naprej. Studijska nedolžnost vam je bila odvzeta in imeli ste nekaj, kar se lahko postavi kot standard za nadaljnje delo …

Mark: Absolutno! Po prvencu smo imeli za seboj že obilico turnejskih nastopov. Po The Ultra-Violencu smo prvič celo leto neprekinjeno koncertirali po vseh kotičkih ZDA in po vrnitvi domov je bilo jasno, da smo se vsi razvili in izboljšali kot glasbeniki. Bili smo od nekdaj odprti za različne glasbene zvrsti, tedaj pa je napočil trenutek, da spišemo obilico novih skladb, ki bi razširile spekter zvokov v našem glasbenem besednjaku ter v besedišču celega thrasherskega žanra, ki je bil res neposreden in »straight forward«. Mislim, da nam je uspelo vtkati teksture tako funka kot U2 elementov s skladbo Bored v vse skupaj. Tedaj smo bili fani skupine U2 in sam sem jih koncertno izkusil na njihovi neverjetni turneji The Unforgettable Fire in to se je zgodilo prav v času, ko smo začeli s pisanjem albuma Frolic. Popolnoma me je odneslo in vse navdušen sem sklenil z U2 zvoki okužiti vse v skupini. Takrat smo bili še na kasetnikih in presnel sem jim album War, pa ploščo The Unforgettable Fire, katerima so vsi  kmalu podlegli in Bored je bil logična posledica. Z Robom (Cavestanyjem, kitaristom op.p.) sva skupaj gulila šolske klopi, občasno pa sva skupaj špricala šolo, da sva pisala in ustvarjala skladbe za Death Angel, občasno pa skladbe za golo zabavo. Skladba Bored ni bil nikoli mišljena kot del našega Death Angel repertoara, saj sva jo z Robom napisala kot zafrkancijo. Srednja šola je imela svojo radijsko postajo, ki je bila kot učilnica, v kateri so se učenci učili radijskega oddajanja in dela, postaja pa je svoji majhnosti navkljub privlekla neverjetno število poslušalcev in je prerasla v pravo rockovsko radijsko postajo, na kateri ni manjkalo panka, metala ali alternative. DJ je bil naš prijatelj in znanec in na res promitivnem štirikanalniku smo posneli skladbo Bored ter mu jo prinesli. Enkrat jo je zavrtel med svojo oddajo, nakar je sledil plaz zahtev ter glasbenih želja, publika pa se je dodobra navlekla te neortodoksne skladbe. Nepričakovano se je navdušenje le še stopnjevalo, ko pa smo postavili kompozicijo za skladbe na Frolicu, se jih je vse več oglasilo, da bi bilo edino logično, da se med skladbami znajde tudi Bored, proti čemur pa smo se borili in upirali z vsemi sredstvi. Bil je pravi boj z mlini na veter, rezultat pa vam je znan … Zajebancija je postala največji hit na drugi plošči. (smeh) Ta skladba prav peklensko trdovratno tiči kot neločljivi privesek na nas in se zažira globoko v srca poslušalstva vse do dandanes. Stvari se vodno zgodijo z razlogom, pa vseeno … Težko bi oporekal temu, da je naš album Frolic Through The Park enoličen. Je zelo razgiban in celo zmešan izdelek, ki je v celotnem našem repertoarju najmanj tekoč. Veliko je gošče ter motenj, ker smo tako zavestno in lačno želeli v izdelek vliti toliko različnih in nezdružljivih zvokov. Veliko ljudi to ploščo enostavno ljubi, meni pa se zdi nekoliko preveč … – vsestranska … (smeh)

Act III pomeni nedvomno pomembno ločnico v vaši zgodovini – ene stvari so bile dejansko tragične ter so pripeljale do zastoja delovanja za neverjetnih 10 let. Kako se je bilo po desetletju vnovič vrniti ter preseči le en sam posebno trenutek – koncert za podporo boju proti raku, ki je bil posvečen Chucku Schuldinerju ter pevcu skupine Testament Chucku Billyju?

Mark: Act III je bil res masivna plošča. Po nas je posegel Geffen Records, ki je res ogromna založba. S podpisom pogodbe smo prejeli res masiven in bahavo obilen snemalni proračun. Kot sem rekel, smo naš prvenec posneli v treh, zmiksali pa v petih dneh, Frolic smo posneli v dveh tednih, sedaj pa smo imeli na voljo več opcij in a to ploščo Act III smo spisali 30 ali 40 skladb, zato smo si za snemanje vzeli kar tri mesece ter sedli za mizo s človekom, ki je zakrivil plošče, kot so Ozzyjeva Blizzard Of Ozz ter Diary Of A Madman, s producentom Maxom Normanom. Tu gre nedvomno za naš najbolj tekoč album, na slišanem pa ni niti enega samega elementa zatikanja. Bili smo povsem drugačna zasedba kot na Frolicu. Precej smo se razvili ter obrusili naše veščine in znanja. Za sleherno ploščo doslej smo neverjetno veliko nastopali ter predstavljali naše izdelke, nato pa nas je zadela brutalna nesreča. (v drugi polovici leta 1990, med vožnjo po Arizoni ter na poti na koncert v Las Vegasu oživijo prometno nesrečo, v kateri se kritično poškuduje bobnar Andy Galeon, ki nato potrebuje več kot leto dni za popolno okrevanje op.p.) Nato so sledile krvniške tožbe ter sodne obravnave ter svinjarija, ki jo kot mladi ljudje ne bi smeli doživeti …

…s strani založbe Geffen, ko so pritiskali na vas, da morate najti stalno zamenjavo za Andyja?

Mark: Ja. Bilo je neverjetno noro vse skupaj. Založba, menedžment, pa vsi ostali priveski so nas obkolili in najebali smo … (smeh) Po nesreči sem skupino zapustil še jaz in sledil je neizogiben razpad zasedbe. Vsi so šli svojo pot ter se lotili svojih stvari. Nato pa sva se skupnega projekta lotila jaz in Rob ter Andy – v samem izteku devetdesetih. Vsi so bili sicer prepleteni tako ali drugače, a nismo bili združeni vsi kupaj pod isto streho. (Preostali del zasedbe Death Angel se je leta 1991 povezal v skupino The Organization, kjer je Markove vokalne posle prevzel kar Rob Cavestany op.p.)

Z Robom in Andyjem smo leta 1998 formirali trio z imenom Swarm, izdali neodvisna EP-ja (leta 1999 istoimenski EP Swarm, leta 2001 pa EP Devour op.p.), koncertno obredli ZDA z Jerryjem Cantrellom, med turnejo pa slišali za pretresljivo novico, da so Chucku Billyju odkrili raka. Slišali smo, da se pripravlja dobrodelni koncert Thrash Of The Titans, na katerem so bila vsa ta pomembna imena žanra (poleg Exodusov, Anthraxov, S.O.D., M.O.D., Violence, Forbidden Evil, Heathen. Legacy nazadnje, 11. avgusta 2001 v San Franciscu v Maritime Hallu nastopijo tudi Death Angel op.p.), s koncertom pa bi zbirali sredstva za raziskave zdravila za rak ter za Chucka. V tem desetletnem obdobju mirovanja so nam večkrat pristopili promotorji ter nam ponujali denar za nastopanje, pa smo jih vedno odklonili.

Ali je šlo za oklevanje, saj je deset let kar dolga doba in se marsikaj prej naravnega domala pozabi?

Mark: Enostavno smo bili odločni in smo se zakleli, da ne bomo več stopili skupaj pod praporom imena skupine, ki nam je tako veliko pomenila in dala, obenem pa v zadnji instanci nanesla toliko gorja in bolečine. Ko so nam predstavili idejo za nastop za Chucka je bilo oklevanje še vedno prisotno, a je bil vsaj razlog za prelom naše zaobljube bil pravšnji. Ni šlo za denar ali karkoli – šlo je za pravo in res veliko stvar! Jaz, Rob in Andy smo bili, kot rečeno, na turneji z našo tedaj glavno zasedbo Swarm ter smo se poskušali vnovič priučiti zaprašenih in pozabljenih Death Angel skladb na tonskih vajah, ko so nam bile te na voljo, nakar smo slišali, da sta se v mesto vrnila Ted in Dennis (kitarist Ted Aguilar in basist Dennis Pepa op.p.). San Francisco je postal tako kraj vnovičnega obujanja spominov, druženja ter učenja nekdaj jeklenega repertoarja zasedbe Death Angel. In nato je napočil dan koncerta in kemija je bila tu, kot ne bi nikoli prenehala. Nas pet je bilo vnovič skupaj na odru in nisem si želel, da bi se vse skupaj po koncertu zaključilo. Množica nas je presunljivo lepo sprejela, odrska kemija je bila enkratna in nastopu so sledili uradni odzivi, ki so zagnali promotorski motor koncertnih organizatorjev po Evropi, sledil pa je tudi plaz vabil na druge konce. Skladbe smo se le naučili, mar ne? Eno je dalo drugo, zato smo krenili na pot, obredli ZDA in Evropo ter po principu snežne kepe prerasli v novo življenje.

V desetletju odsotnosti pa se je vseeno veliko spremenilo. Dotaknimo se torej nadaljnjega studijskega dela ter plošč The Art Of Dying ter Killing Season. Kako se je bilo vrniti v studio, saj je preteklo kar precej vode odkar ste se nazadnje spravili k skupnemu studijskem delu kot Death Angel?

Mark: Bilo je noro! Koncertno preigravanje starih skladb je bilo enkratno, a pisanje novih materialov je bilo trše … Zato smo sklicali veliki sestanek ter pretresali odločitev ali nameravamo z delom nadaljevati ali je po turneji le vsega skupaj konec. Končni sklep je bil, da zmoremo nadaljevati z delom ter ustvarjati nove stvaritve kot Death Angel. Najprej je bilo vse skupaj precej čudno in bizarno, a je prišlo do preboja po dolgih mukah in težavah. Bilo je noro, ker je v tem času le minilo neverjetnih deset let, ko je vsakdo razmišljal in čutil za druge stvari, si postavljal drugačne cilje ter hrepenenja, prerasel v druge glasbene stile ter rasel v svoji glasbeni smeri. Razkorak na nekdaj skupni poti je bil potem nekako logična posledica. Ko pa smo se lotili pisanja za ploščo, smo se tega lotili družno in imeli različne vizije glede tega, kako bi končni izdelek moral zveneti. Veliko skladb je bilo spisanih in velika večina skladb s plošče The Art Of Dying predstavlja novo oporno točko za to skupino, naš branik, a vseeno ne morem trditi, da je na slišanem vse gladko ter fluidno. The Art Of Dying premore veliko res enkratnih skladb, ki izstopajo kot pomembni trenutki v naši diskografiji, a so pristopi in energije tako mešani, da ne gre za enobitno zver, temveč je slika bolj fragmentirana.Nato ste podpisali pogodbo z Nuclear Blastom in Killing Season je bil povsem razumno nadaljevanje umetelnega ubijalskega izdelka The Art Of Dying … Kakšna pa je bila zgodba iz zaodrja? Ste s Killing Seasonom želeli mladi četici novodobnih metalcev pokazati kako se stvari streže?
Mark: Sam menim, da je Killing Season precej bolj osredotočen izdelek in bistveno je, da smo bili sprejeti pod produkcijsko okrilje Nicka Raskulinecza, ki je dotlej produciral izdelke Foo Fightersov in Rushov (pa tudi Triviume, Shadows Fall, Stone Sour, Danzig, Deftonese, Ash ter številne druge op.p.). Kot velikega oboževalca Death Angelov smo sprejeli na svoj krov in tako pridobili dragoceno mnenje ter dovršeno uho in s seštevkom vseh mnenj kako naj bi Death Angel zveneli smo sklesali našo novo podobo. Rob je spisal večino glasbe, Andy dopolnil velik del manjkajočega, sam pa sem spisal veliko večino besedil. Zavoljo tega menim, da je Killing Season precej bolj celovita in izpiljena plošča kot predhodna. Precej vsebine je narekoval mentalni in politični preobrat v svetu ter pri nas v ZDA. Veliko je bilo norosti ter nesmiselnih potez nasilja in krvništva, mi pa smo si za tematiko lahko le sposodili naše voditelje, ki so prieljali svet na rob propada. Killing Season je nedvomno naša najbolj družbeno ozaveščena plošča, ki spleta klobčič nadvlade, prerazporeditve moči ter zavojevanja v svojo zgodbo. Album ma res neverjetno ost in moč. Na plošči ni veliko pospešenega galopiranja, premore pa veliko koherentne energije, ki vas enostavno vodi in pelje po poljih našega zavedanja. Na izdelek sem res izjemno ponosen!

Tedaj ste se seznanili tudi z Daveom Grohlom, če s ne motim. Je bil prisoten tudi med samim snemanjem plošče?
Mark: Ploščo smo snemali v njegovem studiu (Studio 606 v Nothridgeu v Kaliforniji op.p.), zato je, ko je izvedel, da snemamo tam, navdušen prišel mimo. Je res enkraten ljubitelj metala, ki je svojo ljubezen do metala dokazal tudi z zasedbo Probot in podobnimi izdelki, tako je bil res vesel, da snemamo pri njem ter nam res iskreno izrekel dobrodošlico in podporo. Vedno je bilo super, ko je prišel mimo, saj oddaja res enkratno energijo. Tudi temu izrednemu studijskemu izdelku pa je sledila nova turneja in nato smo vzeli pot pod noge.
Sledile pa so tudi menjave v zasedbi …

Mark: Po koncu turneje, ki je bila res hektična, je bilo jasno, da ne more biti vse kot tedaj, ko smo prvič krenili po svoji glasbeni poti. Ljudje smo se postarali, nekateri so dobili otroke, kredite ter hipoteke na hiše in v našem poslu je pač tako, da ni nikakršnega garanta, da ti bo vedno spelo poplačati vse dolgove ter plačati vse račune. Če upoštevate dejstvo, da so v tem času premora v desetih letih poprijeli že za stvari, ki so jim prinesle reden pritok denarja. Napetost se je stopnjevala in ob koncu Killing Season turneje Dennis in Andy pričakala svoje drugorojence in ni bilo možno v polnosti predati vseh svojih ciljev in sanj za turneje, ki pa so za skupino nujno zlo. Te stvari so se pri nas dogajale v različnih časih, a vedno zaradi istega razloga. Dennisa popotovanja niso več osrečevala, tako kot tudi ostalih ne. Ko človek postavlja časovne okvire in pogoje za turnejo po svojih urnikih, se stvar počasi izteče. Ni možno konsistentno delati svojega dela in ta gnili kompromis ni bil fer do skupine kot tudi, v času turneje, ne do njihovih družin. Tako je prišlo do odločitve, da je čas za razhpd, slovo ter sledenje svojim pravim prioritetam v polni meri. Leti 2008 in 2009 sta bili stresni, po odhodu pa je veliko breme padlo na Roba, Teda in mene, ki smo sklenili nadaljevati z začetim. Bili so pomisleki ali lahko sploh še nadaljujemo z delom, a sem imel trdno vero v to, da lahko in da bomo zmogli in tako sem lahko le rekel: »Fuck yeah! Seveda nam bo ratalo!«. In tako je šlo vse dalje. Trajalo je kar precej časa, da smo našli ustrezne ljudi za skupino, nujno pa je bilo, da vedo točno v kaj se spuščajo in kaj je bistvo te zasedbe. Za bobne je tako sedel Will (Caroll, op.p.), bas pa si je pripel in opasal Damien (Sisson, op.p.) in zgodba ter misija z imenom Death Angel je že od leta 2009 kristalno jasna!

Med manj novimi v skupini pa je Ted …
Mark: (smeh) Bi lahko rekli, ker je v skupini že dobrih deset let. Je že stari prdec in prav paše v naš okvir. (smeh)
Spremembe pa so pripeljale do tega, da ste prikrojili smernice ter našli svojo povsem novo in do sedaj nesluteno moč …
Mark: To pa do obisti absolutno drži!

Relentless Retribution je zadnji v vrsti dosedanjih studijskih dosežkov, ki pa prinaša šokantno novost, da ste namesto preverjenih thrasherskih producentskih mačkov za konzolo pustili Jasona Suecofa (do sedaj je Jason »zakrivil« izdelke od Trivium, August Burns Red, The Black Dahlia Murder, All That Remains, Whitechapel, Devildriver ter prave četice metalcore skupin, op.p.). ali je šlo le za splet okoliščin ali Death Angel hrepenite po prenovitvi podobe ter je ta korak dejansko namenski odklon od dobrega starega thrasha?
Mark: Seveda smo vedeli v kaj se spuščamo in kaj je dosedaj Jason že storil ter s kom. Pred pisanjem te plošče smo se postavili v vlogo prenovitve zasedbe, katera je prisotna v taki obliki tudi zdaj. Vse je zabetonirano – Damien in Will nista na preizkušnji, temveč sta polnopravna člana zasedbe. S to zasedbo smo veliko sveta že obredli ter oigrali veliko koncertov preden smo se sploh odločili ali pomislili na studio ter pisanje nove plošče in tako smo dodobra izvedeli kje so meje zmožnosti nove zasedbe. Spremenil se je tudi način pisanja, saj je Will v stilu svojega bobnanja povsem različen od tega, kar je bil za bobni sposoben storiti Andy. Prvinski metal thrash z veliko dvojnih bobnov ter pospešenih prehodov je v Willovih žilah, Andy pa je v svoji izjemnosti bližje grooveu rocka – na svoj zverinski način. Will je tako prispeval precej eksplozivne moči, ki smo jo vpredli v naše skladbe. Ko Rob piše rife, sedaj ve, da je prišlo do novih odprtih možnosti ter poti, ki jih lahko zdaj samozavestno ubiramo, prej pa nam niso bile na voljo. Vedeli smo, da stremimo za tem, da ustvarimo precej težjo in agresivno ploščo in temu je sledilo tudi delo. Rob je začel nizati rife in mi smo imeli manj stresa ter ob kotlu ni bilo preveliko število kuharjev in babic. Saj veste: preveč babic lahko povije le kilavo dete … (smeh) Rob je napisal vse rife za ploščo, da jer izdelek bolj konsistenten, jaz sem pa spisal devet ali dvanajst skladb oziroma besedila zanje in to je lepo slišati v nemoteni in neprekinjeni niti, ki se spleta od začetka do konca plošče. Relentless Retribution je zelo agresiven izdelek in tako se stvar tudi konstituira. Prešli smo prek oceana sranja, ko smo izgubili člane ter veliko pozitivnega s tem, ko smo se na novo ustanovili ter dodobra prevetrili. Videli smo določene plati nam bližnjih ljudi, ki niso bile vedno najbljše.
Mislim da ni nihče v vlogi, da bi lahko oporekal vašim odločitvam, saj je čas dokazal, da ste na evolucijski poti.
Mark: Ni šans za nadaljnje nepotrebne postanke, dragi moji! Smo na misiji in mislim, da je del misije tudi sodelovanje z Jasonom Suecofom. Vedeli smo, da je material agresiven ter da za pravo kanaliziranje energij nujno potrebujemo nekoga, ki je že ustvarjal agresivne izdelke. Jasonov produkscijski stil je ksristalno hreščeče jasen ter kirurško natančen in njegovo delo smo slišali, saj je Rou inštruktor kitare …

Sem videl njegovo spletno stran z informacijami o učnih urah …
Mark: En njegovih učencev je popolnoma zaprisežen skupini August Burns Red in te je produciral Jason in Rob je to produkcijo predstavil nama s Tedom in nemudoma je postala jasna zloveščost tega neverjetnega produkcijskega maga, ki pričara to, da vam zvok bruhne v obraz brez milosti in beseda je dala besedo – poklicali smo Jasona, ki je mimogrede stari Death Angel fan in je nemudoma pristal na sodelovanje s thrasherji, s katerimi ni še nikoli delal. Prisvojili smo si del njegovega zvočnega produkcijskega podpisa in agresivnosti ter ga vcepili v naš thrasherski izraz ter organske zvoke. Poroka obeh svetov se je izkazala za neverjetno, saj smo dobili to, po čemer smo hrepeneli – zvok, ki je obenem velik kot tudi zloben. Sam je tako vnesel veliko jebene agresije v studio.

Če si sposodim kar tvojo iztočnico o plodni poroki med vami in Jasonom, se lahko nadejamo kopici srečnih malih zverinic …
Mark: Tako je! (smeh)

Kakšni pa so načrti za prihodnost? Nam lahko zaupaš kaj svežega ter daš kakšno konkretno kost za glodanje?

Mark: Pišemo brez prekinitve in neprekinjeno smo tudi na turneji. Planiramo kar obsežen turnejski cikel za Relentless Retribution, tako nas v tem oziru čaka še ogromno dela! Nekaj svežega imamo sicer v pacni, a vam o tem ne morem še nič povedati …
Gre za DVD?
Mark: Tudi to je v pripravi, a to ni tisto, kar vam ne morem razkriti. DVD bo bolj film in ne dokumentarec zgolj o nas, temveč bo odslikaval to turnejo ter promocijo albuma. Ne mislimo razpredati o pradavnini skupine temveč o tem novem klenem obdobju skupine Death Angel. Ko bo turneja sklenjena, nameravamo okupirati studio ter posneti novo ploščo in …
Bring new shit out, pa ne zameri moji vulgarnosti …
Mark: Čakaj, da pridem na oder. Ni dovolj velikega zaboja mila, s katerim bi si lahko po koncertu izpral usta, saj na odru precej kolnem (smeh).
Gre le za sledenje niti misli ter za predajanje trenutku. Pred koncem intervjuja bi te prosil še za piko na i ter neposredni nagovor našim bralcem – s tvojih ustnic v ušesa, pardon, oči bralcev …
Mark: Kratkoročno se lahko nadejate, da ne nameravamo prekiniti z delom, ki smo se mu zaprisegli z iniciacijo v novo obdobje zasedbe. Nameravamo izprašiti riti vsem poslušalcem ter dati od sebe na odru 300 % energije, da se lahko nadejamo pestrosti dogajanja pod odrom. Vsako noč! Dolgoročno pa upam, da ne bomo deležni pretresov in premorov, kot smo jih v preteklosti že doživljali. Nameravamo konsistentno nizati tudi plošče, biti pripravlejni obresti sleherni kotiček tega udovitega sveta ter biti verodostojna sila na metalski sceni, pa če presojate o nas po koncertih ali po slišanem na naših albumih. To je glavni cilj in ta stara mašina morebiti res šteje kar nekaj pomladi, a je ustroj dobro podmazan ter bo še dolgo bučalo! Bralcem in poslušalcem bi se rad zahvalil za vso podporo, ki ste nam jo izkazovali vsa ta leta in to je tudi tisto, kar nas žene naprej – ker želimo nadaljevati z osrečevanjem vas ter prenašanjem pestrega glasbenega izročila. Hvala vam za vse in upam, da tako ostane še na mnoga dolga in srečna leta!
– SANDI SADAR ŠOBA –

DEATH ANGEL intervju TUKAJ
Recenzijo albuma Rellentless Retribution lahko preberete TUKAJ

DEATH ANGEL _Relentless_ Retribution

Nuclear Blast Records
Taken from RH6/sep 2010
DINAMIT

V thrash undergroundu že nekaj časa pošteno vre (beri naš Thrash special) bodisi nove zasedbe kot Evili, Demonica (all star band okrog C. Loccicera in Hank Shermanna) in Warbringer (in seveda naši Negligence) ali na drugi strani »stare legende«  Heathen, Exodus, Forbidden in seveda Death Angel pošteno kurijo v sceni. Nekako se ne morem rešiti občutka,  da te zasedbe (začetniki Bay Area scene) kar tekmujejo med sabo katera nam bo predstavila boljši album. Kot ostale »stare« naštete zasedbe  imajo DA  seveda tudi zelo zanimiv pedigre; izhajajo iz Bay Area Thrash Metal scene v začetku 80tih bili so prepoznavni predvsem po tem, da so bili najmlajši in najmanjši v konkurenci in so dejansko bili v krvnem sorodstvu  (pet sestričev; kitarist  Rob Cavestany in  Gus Pepa, basist Dennis Pepa, bobnar  Andy Galeon in pevec  Mark Osegueda). Prvi demo”Kill As One”  1986 ni produciral nihče drug kakor  Kirk Hammett (ex- Exodus, Metallica), kar jim je prineslo major deal za njihov izvrsten prvenec   “The Ultra Violence,” (bobnar Andy Galeon je bil star komaj  14 let). Predno se lotim novega albuma bi rad omenil še izvrsten album “Act III“, ki je izšel pred dvajsetimi leti (1990) in kateremu je potem sledila najprej prometna nesreča  (med Phoenixom in Las Vegasom) in je band bil »prisiljen« v odmor  za celjenje ran. Po tem je še pevec Mark (92) zapustil zasedbo, ki je potem brez njega nadaljevala pod imenom The Organisation. Tako kot  večina Bay Area zasedb je njihovo ponovno združenje podžgal dobrodelni koncert   “Thrash Of The Titans” za Testament vokalista  Chuck Billyja dne  11 augusta 2001.  “The Art of Dying” je leta  2004  bil njihov ponovni vstop v sceno, ter  po nekaj menjavah v zasedbi so fantje še izdali “Killing Season”  in prispeli smo  v tukaj in zdaj.  “Relentless Retribution”  zveni kot delo mlade, sveže zasedbe,  ki je še vedno »lačna«. Riffmaster (so-pevec) Rob Cavetany ter Mark Osegueda sta svoje delo opravila več kot odlično in to od prvega riffa skladbe “Relentless Retribution” do zadnjega zvoka komada »Where they lay«. Medtem,  ko sta predhodnika še bila »premalo« thrasherska ta album kar poka po šivih; bodisi skladbe »River of Rapture«, »This Hate« ali »I chose the Sky«  DA pošteno žagajo in tudi skrbijo da ni preveč dolgčas ob nabijanju. Bodisi, da  je to le odličen akustičen outro skladbe »Claws in So Deep«, mračen pristop v »Absence Of Light«, zanimiva balada »Volcanic« – DA so pripravljeni za velika dela. Death Angel are back vprašanje je ali ste vi pripravljeni na  “Relentless Retribution”?
7/10 rp)

Video: “Seemingly Endless Time” taken from ACT III

Members  Mark Osegueda, Rob Cavestany, Ted Aguilar, Will Carroll, Damien Sisso
Past members : Andy Galeon, Gus Pepa, Dennis Pepa, Sammy Diosdado

Albumi:

The Ultra-Violence   1987
Frolic through the Park  1988
Act III 1990
The Art of Dying  2004
Killing Season  2008
Relentless Retribution 2010